Pomlad, poletje, jesen in smrt

Zbirka kratke proze ameriškega mojstra groze postreže s štirimi zgodbami, zajetnimi tako po dolžini kot psihološki poglobljenosti. Tri med njimi so svoj kultni status dobile oziroma potrdile z odličnimi filmskimi priredbami, filmi Kaznilnica odrešitve (Shawshank redemption), Vzoren učenec (Apt student) in Ostani z menoj (Stand by me) so bili tako odmevni, da niso poznani le filmskim navdušencem. In v izogib morebitnim predsodkom je potrebno takoj povedati, da poznavanje filmske vsebine bralca nikakor ne prikrajša za užitek. Še več, ponovno se – z vsem spoštovanjem do sedme umetnosti – potrjuje znano pravilo, kako samo literarno delo vendarle zna ponudi nekaj več, iti še dalje in še globje od še tako dobre uprizorjene različice. Seveda ne vedno, izjeme pa so tiste, ki potrjujejo to pravilo. Zgodbe se obravnavajo kot odmik od klasičnega Kinga, ki je, kot pravi avtor sam v epilogu k zbirki, etiketo pisca grozljivega, pogosto s fantastičnimi elementi prepredenega pripovedovanja dobil že po prvih dveh izdanih romanih. V pričujočih zgodbah resda ni nadnaravnega vpletanja v življenje junakov, ki tudi sami niso obdarjeni s kakšnimi posebnimi paranormalnimi sposobnostmi, a vsi ti našteti prijemi tako niso bistvo Kingovih del niti tam, kjer so uporabljeni. Poglavitna je pisateljeva sposobnost spuščanja v globoke rove in zapletene labirinte človeške duše in iskanja temine pa tudi svetlobe v njih. Ritem pripovedovanja je pisatelj tokrat razdelil na štiri letne čase. Pomlad nam prinese Rito Hayworth in kaznilnico odrešitve, prikaz okrutnega življenja zapornikov v kazensko-popravni ustanovi, kjer dejanja tam zaposlenih niso nič manj zločinska od dejanj tam zaprtih, le na različnih straneh pravice se oboji nahajajo. Poletje nam predstavi Vzornega učenca, odraščajočega fanta, od zdravja kipečega, svetlolasega poosebljenja ameriške zgodbe o uspehu, in njegov odnos z usihajočim ostarelim priseljencem, ki pa seveda ni kakšen vzoren primerek medgeneracijskega sožitja. Starec je nekdanji nacist, vojni zločinec, visoka živina v zloglasnem nemškem koncentracijskem taborišču, deček pa obsedenec z zgodbami iz druge svetovne vojne, sploh tistimi, ki vključujejo mučenje in ubijanje. V tej morda najsrhljivejši zgodbi v knjigi se ponovno postavlja vprašanje, ali serijskega morilca naredijo okoliščine ali pa mu te le ponudijo priložnost za izživetje njegovih mračnih strasti. Na zgodnjejesenskem potepu z naslovom Jesen izgubljene nedolžnosti spremljamo druščino prijateljev, ki se pri svojih dvanajstih letih nahajajo nekje na koncu otroštva, pustolovščina, ki je pred njimi, pa bo to obdobje nepreklicno končala in jih potisnila na rob odraslosti. V tej zgodbi se pokaže Kingov izredni posluh za otroške stiske, ki jih povzročajo odraščanje v disfunkcionalnih družinah, slabe socialne razmere, medvrstniško nasilje in podobne psihopatologije vsakdanjega življenja, ki so v ospredju tudi mnogih drugih njegovih del. Značilnost zbirke so tudi zgodbe v zgodbah, tiste, ki jih pripovedujejo njihovi junaki. Še več zgodb nam ponuja zima, ki nas poduči o Tehnikah pravilnega dihanja. Kot vidimo v naslovu zbirke, se pisatelj odreče metaforiki zadnjega letnega časa in uporabi bolj srh in napetost vzbujajočo dobesednost. A vendarle smrt prinese tudi rojstvo, več podrobnosti te edine (še) neposnete zgodbe pa ne bom razkrila. Posebno pozornost si zasluži tudi esej o prijateljstvu, spremna beseda Marcela Štefančiča.