Pomladni dan

Pomladni dan je klasično delo slovenske književnosti, predmet številnih literarno-zgodovinskih in jezikoslovnih raziskav, roman, na katerega se navezujejo tudi sodobni slovenski pisatelji 21. stoletja (npr. Tone Partljič v delu Ljudje iz Maribora, pripoved Pisatelj in gad).

Prvoosebni pripovedovalec je 35-letni pisatelj, ki se leta 1945 šest dni po koncu vojne po petnajstih letih vrne v zapuščeno domačo hišo v bližini reke Idrijce. Temu se kot pripovedovalka pridruži njegova teta, ki nečaku razkriva dogodke v obdobju njegove odsotnosti. Spomini, predmeti, narava v okolici in ljudje so iztočnice, skozi katere avtor razgrinja svoje lastno življenje od otroške dobe do trenutka pripovedovanja. Skozi intimno individualno zgodbo kmečkega fanta, ki je bil prisiljen zapustiti trgovsko šolo v Gorici, si samostojno pridobil gimnazijsko izobrazbo, se pridružil nastajajočemu antifašističnemu gibanju in po izpustitvi iz zapora leta 1929 kmalu (leta 1931) ilegalno pobegnil čez mejo, se nam v ozadju razkriva kolektivna zgodovina severno-primorskega podeželja v prvi polovici 20. stoletja, v času italijanske oblasti in fašizma. Poleg njega je protagonistka njegove in tetine pripovedi Božena (imenovana Kadetka), otrok, dekle in odrasla ženska, ki svojega prvoosebnega pripovednega glasu v knjigi sicer nima, a je njena življenjska zgodba osišče romana, celo eden temeljnih razlogov za njegov nastanek (Nemara bom nekoč le napisal zgodbo o njej – str. 238). Božena je nezakonski otrok, sad ljubezni med tujim vojakom češke narodnosti in domačinko. Odraščala je v družini osrednjega pripovedovalca.

Poleg literarno-umetniških odlik in zgodovinskih, etnoloških ter socioloških elementov, ki so poglobljeno obdelani v številnih študijah (nekatere so navedene v zunanjih e-povezavah), zgodbi obeh protagonistov ponujata tudi številne druge vsebinske motive, ki zlahka pritegnejo tudi širši krog današnjih bralcev: družinski odnosi, samopodoba v obdobju odraščanja, motiv krivde, doživljanje smrti, življenje duhovnikov, vzgoja otrok, motiv domotožja, vedoželjnost, domovinska čustva, večkulturnost, krščanska morala, narodnostno mešana partnerska razmerja, odnos oče-sin, motiv sirot, socialne izločenosti, motiv neformalne posvojitve otrok …

Stalnica pripovedi je tudi motiv literarnega ustvarjanja v različnih oblikah (postopna identifikacija odraščajočega fanta z vlogo pisatelja, očetova potrditev sinovih pisateljskih ambicij, dialogi o razmerju med fikcijo in resničnostjo ter procesu pisanja in razmišljanja o poslanstvu pisateljev kot zapisovalcev posebnih individualnih zgodb in kolektivne zgodovine).

Literarna umetnina z dvema zelo zanimivima literarno upodobljenima osrednjima osebama, vrsto zanimivimi (jezikovno izbrušeno karakteriziranimi) stranskimi osebami, bogato naravo z izrazito poetično in simbolno noto in razgibano zgodovino v ozadju, je vsekakor delo, ki bralca pritegne in obogati tako ob prvem kot ob ponovnem branju.