Ponovno rojen : pot iz pekla mamil

To noč se je Taubi premetaval po postelji. Ni mu uspelo zaspati. Utrujen je bil in napet. Živčen. Toliko vprašanj mu je blodilo po glavi in niti enega odgovora. Starši? Teta? Sestra? Sreča? Taubi? Kot, da starega uličarja Taubija nikoli ni bilo. Kot, da ni obstajal. Kot, da je to le fantazija, ki si jo je sam ustvaril v svoji glavi. Kot da ni bil nikoli omamljen in pijan. Kot, da ni nikoli počel neumnosti. Kot, da se tega nihče ne spomni, kot da je bil vedno super fant. Kot … Saj ne, da bi želel poslušati kritike in litanije zaradi svoje preteklosti, ali komplimente zaradi sedanjosti. Toda, vseeno je nekaj manjkalo. Prelepo je bilo, da bi bilo lahko res in preveč veselo, da bi lahko trajalo. Naenkrat se je počutil zmedeno. Tako, odvečno. Zaželel si je vstati in se vrniti v Italijo. Ali pa vstati in se zadrogirati ali vsaj pošteno napiti. Bal se je vsega in še posebej samega sebe. Želel je vsaj telefonirati v komuno, da bi mu Alessander povedal par besed. Da bi ga vsaj nahrulil, ker kliče sredi noči. Pogrešal je fante iz komune. Počasi se je začel zgubljati in na koncu je zaspal.