Porcelanasti človek
Žanr | družbenokritični roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2016 |
Založba | Ekslibris |
Ključne besede | Avtizem |
Knjiga »Porcelanasti človek« je lani (2016) izbrana za najboljšo samozaložniško knjigo. Gre za pripoved o življenju z avtistično osebo. Damjan Jensterle sicer zamenja vsa imena in zakrije kraje, kjer se zgodba dogaja, kar pa bi utegnil bralec uganiti, je izpuščeno. Obravnava namreč občutljivo temo nasilja nad avtisti, nekakšnimi porcelanastimi ljudmi, ki niso opremljeni oz. sploh nimajo mehanizmov, da bi se branili sami, družba pa jih trpa v zavode, psihiatrične bolnice, oddelke z osebami s posebnimi potrebami kar povprek. Tudi starši zaupajo v družbene rešitve, a spoznajo, da so v takih oddelkih lahko »pospravljene« tudi agresivne in druge, drugačne osebe s posebnimi potrebami, tako da so avtisti lahke žrtve – kot se zareče celo strokovnjakinji v zgodbi. Strokovnjakov, ki bi pomagali ali opremili starše za življenje z osebami z avtizmom v resnici skorajda ni, kot družba problema ne poznamo dovolj. Zato sedaj poslušamo očetov glas otroka z avtizmom, izvemo, kako je živeti na ta način, kako otroci postanejo zgolj odrasli z avtizmom in so problemi le še večji in težji. Občasno mu očitajo jezo in zagrenjenost, s katero se oglaša, piše. A kje v resnici je sploh še kaj tistega energetskega naboja, ki bi utegnil kaj spremeniti? Sprijaznjenost in molk ne prinašata spremembe, kot ugotavljajo vpleteni preko svoje zgodbe. Vljudne prošnje nimajo učinka. Ko oče vse postavi na rob, se mu zazdi avtistična vsa družba, kjer smo vsi mi do drugih v odnosu pravzaprav tako, kot da z njimi ne živimo. Nas ne zanima. Skrbimo le zase. Peka piškotov predsednika države z osebami s posebnimi potrebami enkrat na leto nam zadošča. Ne pomiri nas, da je vse v redu. Na Svetovni dan avtizma se jih spomnimo, a tudi to je odločno premalo, daleč od resnice. Problemi so bolj kompleksni in v tej knjigi jih nek oče, ki je že zelo utrujen od vsega, a mu je še vedno mar, pogumno odstira.
Objavljeno: 21.02.2018 10:53:13
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:04
In osebe z avtizmom živijo tako, da ne živijo v njej, avtisti imajo svoje junake tako, da jih nimajo, avtisti imajo najboljše prijatelje tako, da jih nimajo, avtistom ustreza, da jim nič ne ustreza, ali pa malo, avtisti gledajo druge tako, da jih ne gledajo, avtisti poslušajo tako, da je videti, da ne poslušajo, avtisti pomagajo, ko ne pomagajo, avtisti so drugim podobni, ko si niso podobni, avtisti so si podobni, ko drugim niso podobni. Avtisti živijo tako, da ostali nimajo občutka, da živijo. Vsaj z njimi ne.
Skratka: kot bi opisoval te podalpske ljudi. Ta narod. Kot bi opisoval Slovence! Kaj pa, če je avtizem vendarle nalezljiv? Kaj pa če res obstaja družbeni avtizem? Ali avtizem kar tako, in general? Ali pa je to stanje duha, ki je vendarle specifično za to majhnost?
So pa osebe z avtizmom srčne, kadar so. Najsrčnejše. Avtisti namreč zamerijo tako, da ne zamerijo. Edina sreča!
Za razliko od, ha, klenih sonarodnjakov. (str. 72)