Bohumil Hrabal

Poroke v hiši : dekliški roman

5,0

(1)

Žanr	avtobiografski roman, družbeni roman, ekspresionistični roman, govor
Narodnost	češka literatura
Kraj in leto izida	Ljubljana, 2012
Založba	Cankarjeva založba
Zbirka	Moderni klasiki
Prevod	Nives Vidrih
Ključne besede	Govor, Humor, Komunizem, Socializem, Veselje

Število strani

181

6-7 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Poišči podobne knjige... Poišči druge knjige tega avtorja...

Lahkotna

Zahtevna

O PABITELJIH ali HYGGE po češko

Za pričujoči češki roman, ki opisuje navadna življenja v realsocialističnem povojnem obdobju, je značilno pabiteljstvo. Pabitelji so bili ubogi, zanemarjani, zlorabljani, izločeni, preganjani (…) državljani z dna družbene lestvice, ki so vsemu navkljub ohranili hudomušnost, razigranost, vero v lepoto in dobroto. Glavni lik in pripovedovalka zgodbe je pisateljeva žena Pipsi, skozi njene oči je izrazil milino svoje ženske plati duše. Zgodba sama pripoveduje o vsakdanjih, navadnih življenjskih dogodkih, ki bi bili skozi drugačno prizmo dolgočasni in nezanimivi, ampak vere v radostno življenje jim država in oblast ne moreta vzeti… Poroke v hiši so avtobiografsko delo, naslov je drug izraz za burna veseljačenja na pisateljevem domu, dekliški roman pa se ironično-hudomušno imenuje, ker opisuje čas deklištva njegove žene vse do njune poroke. Glavni akterji so sami posebneži, ki se tega zavedajo, ampak življenja ni hudo resno jemati! Delo spada v trilogijo, vendar deluje popolnoma samostojno. Posebnost romana je pripovedni tok, t.i. govor. Pisatelj je zanemaril skoraj vsa stavčna pravila, osredotočil se je na pripovedovanje v ritmu naravnega govora. Ohranil je kar največjo možno mero spontanosti, od tod izredno dolgi zloženi stavki in pogosta raba treh pik.

Prispeval(a): Cveta Hribernik, Knjižnica Domžale

Objavljeno: 28.11.2017 13:39:56
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:35:17

»Ta čas pred poldnevom, ko sva jo tako mahala, nisva spregovorila, samo gledala sva in doktor je bil srečen, da gledam to, kar vidi tudi on, in jaz sem bila srečna, da s tem, ko hodim s tem človekom, ki me je v službi zasul z rožami, da je v meni prebudil zanimanje za čisto drugačne stvari, kot je bilo moje sekiranje zaradi zaročenca, ki me je pustil, ko sem nanj pomislila, sem bila celo vesela, da me je načevljal in se oženil z drugo, da se je ta dan, za to dopoldne to splačalo, ker ko sem jo tako mahala, sem skozi poglede ljudi vdirala v njihove zadeve, v njihova življenja, najbrž prvič v življenju sem opazila tudi naravo, mrtev rokav Vltave, okrašen s čolni tam na drugem bregu, prvič sem se razgledala zunaj sebe, občudovala sem debla starih dreves, dvignila sem glavo, da bi z očmi, z vejami segla vse do neba, nisem si mogla kaj, da ne bi otipala starega lubja debel, dvignila sem roko, da bi se s prsti obregnila ob liste … in prikimala sem vsemu, in ko sem pogledala v doktorjeve oči, sem vedela, da je zažarel, prav pomladil se je od vsega tega, kar sem v bistvu jaz sploh prvič videla, prikimal je in globoko izdahnil …« (str. 61 – 62)