Pošastna varuška
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | finska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2017 |
Založba | Mladinska knjiga |
Prevod |
Julija Potrč |
Ilustracije |
Pasi Pitkänen |
Ključne besede | Domišljija, Družinski odnosi, Otroštvo |
Otroci družine Hojnik: enajstletna Hana, devetletni Karlo in šestletna Mia ostanejo ob začetku poletnih počitnic sami doma. Mama, sicer nerada, se vendarle odloči in odpotuje na dvotedenske počitnice na Laponsko. Nagradni paket, ki ga je zadela na srečelovu, poleg negovalnih in sprostitvenih tretmajev, vključuje tudi varuško na domu. Nenevarno kosmato in prašno pošast, ki je posebej izurjena za varstvo otrok in opravljanje gospodinjskih del. Kmalu se izkaže, da gospa Hojnik ni edina srečnica in da je s pošastmi doma ostalo kar nekaj otrok iz okolice. Nevidni glas (oče v družini Hojnik) se vrača s službenega potovanja, a zadrži ga nenavadni snežni vihar. Posledice tega, da so otroci nekaj dni sami doma, so sledeče: govoreči kopalni plašč jim svetuje, da si zaradi varnosti postavijo skupni tabor šotorov ob bližnjem gozdu. Naokrog se klati kar nekaj nenavadnih bitij in vsa žal niso prijazna. Po gozdovih razgrajajo gospodinjske pošasti in z otroki ostane le še Grak, pa tudi njemu se ne da več ne kuhati in ne čistiti, tako da se vsi neizmerno zabavajo. Težava ni le v tem, da so pošasti podivjale, ampak se naokrog sprehajajo tudi tri nenavadne dame in nekaj letečih škratov, ki obožujejo bonbone, srkajo kri in se razmnožujejo z neverjetno naglico… Pošasti pa bi rade odšle samo domov.
Pošastna varuška je svež, izviren in spretno napisan mladinski roman, ki ga brez težav berejo tako mladi kot odrasli bralci. V ospredju so teme prijateljstva in razumevanja drugačnosti.
Za Pošastno varuško je zveza finskih mladinskih pisateljev avtorici podelila nagrado Arvid Lydecken (2015), ki jo enkrat letno podeljujejo že od leta 1960. Nadaljevanje zgodbe sledi v Monster Route (2016).
Objavljeno: 08.11.2017 12:14:04
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:35:09
Med tem so se tri ženske sprehodile mimo zadnjega šotora proti gozdu. Za šotorom je slučajno stala Mia, ki je šla iskat Graka. Stisnila se je za skalo in plitko dihala. Ženske so se na obronku jase ustavile. Mia je ujela, kako se tekoče pogovarjajo v nekem tujem jeziku. Ena od njih je v rokah potresavala okrogel, velik predmet – le kaj bi lahko bilo to? Ni se dobro videlo, ker je Mia oprezala izza skale.
Nazadnje so se ženske le sporazumele. Tista v zeleni obleki ni več stresala predmeta in Mia je lahko zdaj končno razločila, kaj je držala v roki: kozarec s komarjevim mladičem. Zakaj so ga vzele? Toda kar je sledilo, je bilo še bolj čudno. Ženska v zeleni obleki je odvila pokrov, z drobno roko segla v kozarec, zgrabila komarjevega mladiča za nogo in ga dvignila iz kozarca. Jezni mladič je besno opletal in se predirljivo drl, toda ženske se niso ozirale nanj in so še naprej razpravljale. Naenkrat pa si je ženska v zeleni obleki vrgla mladiča v usta in ga požrla. Mia je zazijala.
Ženske pa so se že obrnile proti gozdu in izginile vanj kot meglica. (Str. 265)
Citati
(0)Kritike
(0)- zlata hruška (2017)