Pošastno podzemlje

Ko je bila luknja že skoraj povsem zakrita, je čarovnica splezala iz nje. Potem se je sklonila in pokrov zaprla do konca. Luknje ni bilo več. Drugi dve vešči sta hodili okoli prekopane zemlje v okolici in jo nežno božali s svojimi bledimi dlanmi. Borovničevje se je spet znašlo na starem mestu, šopki trave so ozeleneli. Tla so bila videti nedotaknjena. Nič ni izdajalo, da je na tem mestu še pred nekaj trenutki zijala luknja. Karlo je strmel in kar ni mogel verjeti svojim očem. Kje je zdaj Hana? In kako bo prišla nazaj?
Ženska v sivi obleki je pobrala lopato. Potem so se čarovnice obrnile in odšle. Kmalu so izginile med drevesi. Karlo se je skobacal na noge in tiho stekel k smreki.
»Hana?« je zašepetal. Zgrabil je najbližji borovničev grmiček in ga izruval iz zemlje s koreninami vred. Potrkal je po tleh, niso se zdela votla. Zemlja je bila povsem običajna, bila je popolnoma zapolnjena. A vseeno je bila tam spodaj nekje Hana. Karlo bi potreboval lopato, a kaj, ko so jo čarovnice odnesle.
Nahrbtnik si je zavihtel na hrbet in stekel proti domu. Bil je zelo, zelo živčen in zaskrbljen – tako kot bi bil vsak, če bi mu obe sestri pred kratkim izginili v podzemne predore in bi moral o tem obvestiti starše.

Medtem ko je Karlo tekel proti domu, se je Hana vzravnala v podzemni votlini, ki je bila velika kot manjša učilnica. Osuplo se je ozirala naokrog in ugasnila žepno svetilko. Ni je več potrebovala, saj je bila votlina osvetljena. Na njenih mahovnatih stenah so svetile počasi premikajoče se lučke, ki so zbledele in nato spet zažarele. Na tleh so mravlje še naprej hitele proti ožjemu predoru, ki se je nadaljeval na drugi strani votline.
Hana je žepno svetilko porinila v nahrbtnik in se odpravila v isto smer kot mravlje. Če sam ne veš, katera pot je prava, je najbolje slediti tistim, ki to vedo. (Str. 106-107)