Poslednji deseti bratje
Žanr | družbenokritični roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2012 |
Založba | Študentska založba |
Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
Ključne besede | Družbeni odnosi, Emigrantska književnost |
Obsežna epska pripoved z močnimi avtobiografskimi koreninami, govori o slovenski povojni emigraciji. Pisana je v tehniki kolaža, v kateri se prepleta 21 zgodb in usod Slovencev, ki jih v romanu ne določajo imena ampak njihov poklic. Vse zgodbe pa kot nit povezuje zgodba o desetnici Marjetici, ki se dogaja v nekdanji Panoniji, kmalu po naselitvi naših prednikov, Slovanov.
Zgodbi o desetnici Marjetici sledimo skozi popravljanje krtačnih odtisov, ki jih vsak večer po končanem napornem delu ureja avtor, na svojem domu v La Boci, predelu Buenos Airesa.
Skozi vse zgodbe se srečujemo z vprašanji zadoščevanja desetih bratov. V nobeni zgodbi ni želje po maščevanju, pač pa le iskanje globljega smisla begunstva, ki ga najdejo v vztrajanju in zvestobi. Trpljenje desetih bratov ne zlomi, ampak utrjuje in jim predstavlja pot k osebnemu zorenju. Njihove usode povezuje ljubezen do življenja, s katerim bogatijo tiste, s katerimi se srečujejo in tako vplivajo tudi na njihovo življenje.
Roman ponuja v razmislek tudi dejstvo, da udarci usode niso nujno nekaj slabega, saj omogočajo, da človek preko njih spozna svojo resnično moč.
Objavljeno: 21.10.2020 15:17:40
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:42:48
»Toda človek ni kamen, ni drevo, niti ptica,« pravi on. »Kaj res nisi razumel? Prav zato je še bolj kot kamen ali ptica kaznovan, da vedno samo pada. Doslej še nisem srečala nikogar, ki ne bi želel biti vsaj od časa do časa ptica. Nisi me razumel, ker si navajen sam s seboj govoriti drugače. Ali se pa nisi nikoli vprašal, kako je to, da vemo, kaj bi bilo dobro, dobro za nas in za druge, pa vendar tolikokrat delamo slabo. Padli smo. Padli Bomo.«
Če nimaš popolne svobode, ne izgubljaj časa, ne greni si srca … še več, boj se ljudi, ki pravijo, da hočejo ustvariti povsem svobodnega človeka.