Poslednji vaščani

Osmi roman po vrsti v zbirki Sto slovanskih romanov pripada makedonski književnosti, njegovega avtorja, z delom katerega smo se Slovenci do sedaj srečali le preko zbirke makedonske kratke proze Kar vidijo mačke, pa literarna veda prišteva med klasike. Zgodba romana je osredotočena na življenje prebivalcev zakotne makedonske vasice, čas dogajanja, ki je nekje po koncu druge svetovne vojne, pa ne igra posebne vloge, saj se življenjske navade ljudi, nagnjenih k velikemu praznoverju, niso spremenile že stoletja. Značilnost vasice je, da v njej prebivajo le starci, saj mladina ob prvi priložnosti pobere šila in kopita. Pisatelj nas uvede v njihov vsakdan, ki jim ga poleg tegob, ki jih pač prinaša življenje, greni tudi občutek nezadovoljstva zaradi zapuščenosti, ker so jih zapustili njihovi otroci. Središče njihovega zanimanja, ki popestri vsakdanjo rutino, je njihova sovaščanka, edina mlada in istočasno tudi najbolj obrekovana ženska v vasi, okoli katere se spletajo neštete neverjetne in z vražami podprte zgodbice. Je izjemna lepotica, a vendarle tudi odmaknjena in ne dovoljuje vmešavanja v svoje osebne zadeve, predvsem pa ne poteši vaške radovednosti glede vprašanja, kdo je oče njenih treh otrok. Izkaže se, da njen skrivnostni obiskovalec in ljubimec ni volk, kot,razprti na krilih domišljije, domnevajo vaščani, ampak mlad gozdar, katerega starša prebivata v vasi, on pa ju je zaradi njunega neodobravanja njegove ljubezenske zveze že zdavnaj zapustil. Ko lepotico nekega dne napadeta njegova tovariša, se gozdar brutalno maščuje in postane begunec ter s strani oblasti najbolj iskana oseba. Njegovo dolgotrajno izmikanje policiji postane v očeh ljudi legendarno in celo junaško, povsem v maniri hajduških tradicij, opevanih v teh krajih, vse do tragičnega konca. Pisatelju je v stilno izdelanem tekočem slogu, bogatem jeziku in mnogimi ironičnimi podtoni uspelo bralcu približati demografsko propadajoči ruralni svet Makedonije in mu obenem ponuditi tudi napeto zgodbo.