Poslušalka

Tove Jansson, finsko-švedska avtorica in ilustratorka prikupnih izmišljenih trolčkov muminov ter mnogih nenavadnih bitjec iz Mumindola, je znana in priljubljena po vsem svetu. V slovenščino smo imeli do nedavnega poleg zgodb in stripov o muminih prevedeno še njeno Poletno knjigo, čudovit roman o skupnem poletju babice in vnučke, za branje zanimiv tako otrokom kot odraslim. Poslušalka, ki je v izvirnem jeziku izšla že v letu 1971, je prvo pisateljičino kratkoprozno delo za odrasle in glede na zapoznelost prevoda, eden izmed premalo in prepozno prepoznanih literarnih draguljev. Z neizmernim občutkom za detajle, oris trenutka in vpogled v globine človeške duše, avtorica v osemnajstih kratkih zgodbah predstavi osemnajst različnih osebnosti v ključnih življenjskih trenutkih. A čeprav v zgodbah iz Poslušalke spoznavamo nadvse odrasle ljudi, ki se spoprijemajo z zrelim letom primernimi čustvenimi stanji in problemi, ljubitelji Muminov ne moremo mimo tega, da v premišljeni, dodelani in nadvse posrečeni karakterizaciji likov ne bi spoznali podobnosti s simpatičnimi in prismuknjenimi prebivalci in obiskovalci Mumindola. Teme v Poslušalki so sicer vse prej kot muminovsko svetle in optimistične, k čemur se je pisateljica že nagibala v zbirkah zgodb Muminočka in morje ter November v Mumindolu. A obsesije in blaznosti, ki v likih za otroke še lahko delujejo smešno, tu postajajo resnejše in otožnejše, v bralcu pa pogosto vzbudijo celo napetost, srh in nelagodje. Fantastična karakterizacija v mojstrsko minimalističnem slogu je zagotovo ena izmed najmočnejših točk avtoričinega ustvarjanja in v svoji sprevrženi potenciranosti nam vsaka izmed karikatur v Poslušalki ponuja svojevrstno ogledalo, v katerega se je, zaradi Tovinega lirično umetelnega sloga pisanja, užitek zazreti.