| Žanr | esej, kratka zgodba, potopis |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Zbirka |
S poti |
| Ključne besede | Spomini |
Jančarjeve Postaje niso tipičen potopis, so bolj knjiga premislekov, opažanj in zaznavanj. Že res, da so obiski tujih in domačih krajev avtorja napeljali, da je poglobljeno razmislil o kakšni tematiki, a so vseeno nekoliko potisnjeni na stran in ne nastopajo v prvem planu esejev in zgodb, ki so zbrani v tej fantastični zbirki. Jančar se v njih pogostokrat vrača v preteklost, v zgodovino (podobno kot pri svojem romanopisju), saj je trdno prepričan, da moramo najprej poznati preteklost, da bi lahko vsaj nekoliko razumeli sedanjost in morda celo razmišljali o prihodnosti. Kakorkoli, Postaje so knjiga, ki jo je potrebno prebirati, ne samo prebrati. V njej je toliko odgovorov na vprašanja, ki so se nam (Slovencem, Jugoslovanom, bivšim Jugoslovanom in tudi mnogim drugim) porajala v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, kot le v malokateri, ki sem jih prebral do sedaj. Ali se bomo iz napak v preteklosti končno česa naučili? Zelo verjetno je, da ne, a vendar upanje umre na koncu. Več kot bo razumnikov, ki bodo prebirali Postaje, in o vsebini le-teh dobro razmislili, dlje bo upanje živelo.
Objavljeno: 09.08.2018 15:40:01
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:37:12
“Takrat, ko sem z otroško radovednostjo listal po knjigi oceanov in velemest, še nisem vedel, da je velik in zanimiv svet povsod okrog mene, prav blizu. Na potovanjih je človek pogosto sam, čeprav med mnogimi ljudmi, novimi obrazi in besedami. V mojih pisateljskih samostanskih “klavzurah” so včasih minevali mnogi dnevi, ne da bi s kom spregovoril besedo. In prav samotna potovanja ali bivanja na pisateljskih samotarskih postajah so mi pomagala, da sem ugledal druga jutra in drugačne večere, drugačne molčeče zvezde nad mirujočo gozdnato pokrajino, slišal sem druge glasove v tihih nočeh in se srečeval z domačini, katerih življenjska izkušnja je bila drugačna od moje. Približala se mi je nenavadna vednost o nečem, česar dotlej nisem vedel: ne samo vsak človek, tudi vsak kraj je poseben: mesto, vas, zaselek, hiša, cerkev, jasa, reka.” (str. 9)
