skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Poštarica

Žanrdružbeni roman, družinski roman (tudi rodbinski), zgodovinski roman
Narodnostitalijanska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2024
Založba
Prevod Mina Mušinović
Ključne besede Družinske skrivnosti, Družinski odnosi, Emancipacija, Južna Italija, Nesrečna ljubezen, Položaj žensk, Pošta, Pravice žensk, vinarstvo, Vinogradništvo
Število strani

508

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

16-17 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Pretresljiva
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

"In vse se je odvilo tako, kot se je moralo odviti."

Zgodba zajema obdobje od sredine tridesetih do začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja v mestecu Lizzanello v provinci Lecce, kjer življenje teče mirno in urejeno. Razkriva skupnost, ki je navezana na lastne tradicije ter v kateri imajo moški in ženske natančno opredeljene vloge. Sem se junija 1934 po dolgih letih z ženo Anno in sinčkom Robertom vrne njihov someščan Carlo Greco. Prebivalcem mesteca na jugu Italije ni lahko sprejeti prihoda »tujke«, ki prihaja iz Ligurije v severni Italiji, in medtem ko se njen mož Carlo z vso strastjo loti vinogradništva in vinarstva, se lepa in izobražena Anna znajde v provincialnem okolju, obkrožena z ljudmi, ki govorijo njej nerazumljivo narečje in kjer so edina zabava lokalni trači. Je ženska, ki je študirala, govori francosko, rada bere in vedno pove, kar misli. Edini, ki jo podpira, tudi kadar pri svojem možu ne najde razumevanja, je Antonio, njen svak, miren in na skrivaj zaljubljen vanjo že od prvega srečanja. V njem Anna najde zaupnika in zaveznika. Tako je tudi takrat, ko v mestu umre poštar in se Anna odloči prijaviti na njegovo delovno mesto. Ker je ženska, s tem sproži posmeh in nerazumevanje vseh, najbolj pa zameri možu, ki ji nazadnje zabrusi: »Nikoli te ne bodo izbrali.« V Lizzanellu nikakor ne more podreti zidu predsodkov in ljudje o njej vedno govorijo kot o “tujki”. Ko jo zaposlijo kot poštarico in se nato še spoprijatelji z Giovanno, ki jo imajo vsi za noro, so njihovi predsodki potrjeni.

Roman obravnava občutljiva in pomembna vprašanja, kot so splošna volilna pravica, boj delavcev in kmetov za zemljo, pa tudi družbeni položaj žensk v tistem času. Tako na primer prikaže takratno »neprimernost« nekaterih poklicev za ženske ali moške (Anna kot poštarica, Daniele kot oblikovalec oblačil), Anna je prva, ki je vzpostavila enakopraven odnos z možem, spodbujala je zbiranje podpisov za volilno pravico žensk, odprla prvi dom za ženske v stiski, dotakne se tudi vprašanja prvih hlač, ki jih že nosijo ženske v tako imenovanem naprednem svetu. Na straneh, ki dišijo po granatnem jabolku in mandljevem pecivu, spremljamo bralni izbor Anne in Antonia ter njune pogovore o knjigah ruskih, italijanskih, ameriških in drugih klasikov.
Roman je tudi zgodba o družini Greco in njihovih someščanih, vsak od njih pa nosi v sebi skrivnosti in bolečino, ki se sčasoma razkrije bralcu, v ozadju pa začutimo vojna leta, ameriške sanje in trpljenje, ki ga povzročajo prepovedane ljubezni.

Knjižni prvenec Francesce Giannone, ki ga je navdihnila zgodba avtoričine prababice Anne Allavene, je dobitnik nagrade Premio Bancarella 2023.

»Izdali so razpis za delovno mesto poštarja. Zaključi se pojutrišnjem,« je nadaljevala Anna.
»A tako,« je rekel Carlo s polnimi usti.
Antonio se je zastrmel vanjo. Očitno ga je zanimalo, kam je vodil ta pogovor.
Ni mu bilo treba dolgo čakati. Po kratki tišini je Anna naznanila: »Tudi jaz se bom prijavila. Jutri bom oddala vlogo.« Potem je spila požirek vina.
Carlo in Agata sta se presenečeno zazrla vanjo, Antoniu pa se je na obrazu izrisal nasmešek.
»Draga moja, o čem govoriš? Se hecaš, ne?« je izdavil Carlo, ki je imel glas nekje med zaskrbljenim in nejevernim.
»Niti malo ne,« je bila neomajna Anna.
»Pa saj si ženska!« je ušlo Agati.
»Kaj naj bi to pomenilo?«
»Daj, Anna,« se je zasmejal Carlo, »pa saj to ni žensko delo. Poštarica!«
»Kdo ti je to rekel?« se ni dala Anna.
»Anna, bodi resna. Morda boš naslednje leto znova začela poučevati. Morda se bo sprostilo delovno mesto. Če hočeš imeti na vsak način polne roke dela, potem mi lahko vedno pomagaš v vinski kleti …«
»Aha,« je vzkipela Ana, »zdaj hočeš mojo pomoč. Zdaj!«
Carlo se je zastrmel vanjo, kot bi ga njena obtožba presenetila: »Delo poštarja ni primerno delo zate,« se ji je zdaj bolj milo uprl.
»Ne, da ni primerno zate, ni primerno za nobeno žensko,« je odločneje dodala Agata.
»Kaj je v njem takega, kar naj ne bi bilo primerno?« je razburjeno vprašala Anna.
»Predvsem je naporno,« je odvrnil Carlo in odložil vilico. »Cel dan moraš hoditi naokoli, ne glede na to, ali sije sonce ali pa dežuje. Poglej, kako je končal Ferrucio … Zbolel je. Bodimo resni. Poštarice ne obstajajo.«
»Do sedaj niso obstajale,« je rekla Anna.

(str. 97-98)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Poštarica.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 91
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 3
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 2