Pot na jug
Žanr | postmodernistični roman |
Narodnost | češka literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2024 |
Založba | Sanje |
Zbirka |
Sanje. Roman |
Prevod |
Anjuša Belehar |
Ključne besede | Filozofija, Potovanja, Pripovedovanje, Smisel, Študenti, Umor |
"Magično pero sodobne češke literature"
Pot na jug bralca pospremi na obalo južne Krete, v ležerno obmorsko mesto, kjer dopustuje češki turist. Zaradi nenavadne manire oprezanja po naslovih knjig, ki jih prebirajo neznanci, ne more premagati svoje radovednosti o zanimivem bralnem seznamu suhljatega moškega, ki ga sreča na plaži. Ko ga naslednji dan po naključju opazi v bližnji taverni, se zadržkom navkljub odloči, da ga bo ogovoril. Izkaže se, da je neznanec njegov rojak. Ob vrčku vina in “s pogledom uprtim na temno gladino morja” mu začne pripovedovati svojo zgodbo. Na potovanje iz Prage do grške obale se je namreč odpravil z namenom poiskati storilca nepojasnjenih umorov. Pripovedovalni tok, ki je doslej tekel enotno, se med njunim pogovorom začne drobiti in si utirati nove (in nove) poti. Lenobno se vije po globinah zgodovine in sedanjosti ter si utira mnoge poti med resničnostjo in sanjami.
Potop v Potovanje na jug, ki ga je prevajalka označila kot “celosten in nerazdružljiv konglomerat” postmodernizma, magičnega realizma, filozofije in detektivske zgodbe, je imenitno čtivo predvsem za ljubitelje poglobljene literature. Toda kljub njegovi večplastnosti se ga ne bi smeli ustrašiti tudi tisti, ki se raje ne potapljamo pregloboko.
Objavljeno: 07.06.2024 09:48:02
Zadnja sprememba: 07.06.2024 13:11:25
Tišina, ki je vladala v trenutkih med poznim popoldnevom in bližajočim se večerom, je bila spletena iz pljuskanja nizkih valov, tleskanja markize, šeletenja mehkega papirnatega prta, ki mu je miren veter dvigal robove, oddaljenega cingljanja ovac, ki so se zgrinjale h koritu, v katerega jim je zagorel in počasen starec ob tej uri sipal sivkasto kašo. Včasih se je z morja oglasilo brnenje motorja oddaljenega čolna, ki se je krepilo in potihnilo šele, ko se je čoln dotaknil nizkega kamnitega zidca, a tudi ta zvok ni zmotil tkanja tišine, pač pa se je vanjo vpletal le kot jasen vzorec na sicer zbledeli preprogi. Ob teh pritajenih zvokih so misli kot po klančini počasi drsele nasproti sanjam in se, zaznamovane z nezaključenim pogrezanjem v spanec, same od sebe razpletale in izvabljale daljne ali globoko zakopane podobe; misli pa so v tihih zvokih nemalokrat ujele tudi šepet prenekatere zgodbe …
(str. 6)