Pot Nelsona Mandele : petnajst lekcij o življenju, ljubezni in pogumu

“Prva leta na otoku Robben so bila turobna. Pazniki so bili grobi in nasilni. Delo je bilo težaško. Zaporniki so imeli pravico do samo enega obiska in enega pisma vsakih šest mesecev. Vendar se je Mandeli tudi zunanji svet zdel enako krut. Njegov najstarejši sin je umrl v avtomobilski nesreči. Winnie je bila neprestano ogrožena. ANK je bil izobčen. Apartheid pa je postal še močnejši.
Na viški vseh teh tegob na začetku sedemdesetih let se je Mandela odločil zasaditi vrt.
To zveni bolj preprosto, kot je bilo. Najprej je moral prositi za dovoljenje zaporniško upravo, ki je bila sumničava tudi do najbolj nedolžnih prošenj. Včasih je trajalo več mesecev preden so odgovorili na najbolj preproste od njih. Pojasnil je, da želi sebi in svojim tovarišem popestriti prehrano s svežo zelenjavo in pripravil je celo kampanjo, da bi prepričal upravo. Dopisoval si je z zaporniškimi birokrati. Pisal je memorandume. Se posvetoval z odvetniki. Nazadnje so Mandeli dovolili urediti majhen, ozek vrtiček na netlakovanem dvorišču pred vrsto zaporniških celic.” (str. 181-182)