Potem pa Svizci zavijejo —
Žanr | mladinska povest, mladinski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2021 |
Založba | Zavod Iskreni |
Ključne besede | Mladoletniki, Odnos do narave, Skavti |
Zelo tekoče in realistično napisan mladinski roman o dogodivščinah skavtske skupine Svizcev. Štirinajstletni Anže, ki mu največ pomeni kolesarjenje, je prvič prevzel vodenje skupine, ki jo sestavljajo sami šestovčki. Ker ne ve kaj bi z njimi počel na sestankih, jih na pobudo voditelja Gašperja odpelje na tridnevni hajk s kolesi v neznano. Seveda so na začetku podviga tudi zaskrbljeni starši, polni nasvetov in vsega ostaegao, kar spada k pripravam na tak izlet samih otrok.
Zgodba, ki sledi, je polna dogodivščin, ki jih lahko pričakujemo na poti take skupine. Začne se že z vstopanjem na vlak, kjer ni posebnega prostora za kolesa, sledijo prazne zračnice, okvara mehanizma za prestavljanje itd. Seveda pa tudi veliko prijetnih srečanj z ljudmi na poti, ki bralca vlečejo do konca. Verjetno še toliko bolj zanimivo za tiste, ki imajo tudi samo izkušnje s skavti, kar pa ni pogoj, da knjiga ne bi bila všeč vsem ostalim.
Branje je prijetno tudi za to, ker so liki in značaji otrok ter ostalih nastopajočih psihološko lepo dodelani.
Objavljeno: 02.11.2023 08:00:36
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:54:22
»Anže, a si prepričan, da je to dobra ideja?«
»Kaj?«
»Ja, da pelješ štiri fante takole za dva dneva kar nekam in si ti odgovoren za njih …« Prekrižala je roke na prsih in se naslonila na podboj. »A voda tam je pitna?«
»Zakaj?«
»Da si boste lahko sproti natočili vodo v bidone, kaj pa!« je najprej zakrilila z rokami in jih nato spet tesno prekrižala na prsih.
»Ne vem, nisem preveril …« je Anže prvič zvenel negotovo. »Ampak bom poguglal še danes, prav?«
»In kaj boš naredil, če ni pitna?«
»Ma, ne vem,« vrgel je roke v zrak v znak predaje. »Si bom pa petlitrski balon vode privezal na prtljažnik.«
Mama ni bila prepričana, ali se šali. Tudi sam ni bil.
»Pa brez telefona boste, da niti javiti ne morete, če se vam kaj zgodi …«
Na to je Anže le skomignil in v nahrbtnik položil v vrečko zavita rezervna oblačila. Glede prepovedi uporabe pametnih telefonov na pohodih in orientacijah ni bilo nobenega pardona, tega se mu res ni ljubilo spet razlagati. (s.41)