Poteze narave
Žanr | avtobiografski roman |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Preserje, 2024 |
Založba | Aktivni mediji |
Prevod |
Jolanda Blokar |
Ključne besede | 21. stoletje |
Pot upanja in vere v življenje
Raynor Winn je napisala še sklepni del njene zelo odmevne pohodniške trilogije. V prvem delu Prežeta s soljo je zapisala resnično zgodbo o sprejemanju bolezni, izgubi doma in nenazadnje o zdravilni moči narave, v katero sta z možem verjela in zaupala. Montha muči nevrodegenerativna bolezen, mirovanje jo le še pospešuje in zato sta se podala na več kot tisoč kilometrov dolg pohod po znani poti na jugozahodni britanski obali: od Somerseta do Dorseta čez Devon in Cornwall. V drugem delu Divja tišina se vrneta domov, Raynor napiše knjigo, ki jo prebere tudi Sam in zakoncema podari staro kmetijo, vendar ne obmirujeta, s prijateljema se odpravita na pohod po divji Islandiji, kjer spoznavata, da sta na pravi poti, premagujoč ovire žarita življenjsko ljubezen. Monthova bolezen pa ne miruje, spet se tiho priplazi in mu povzroča neznanske bolečine ter nelagodje. V času epidemije se na pomlad odpravita na najdaljšo pot doslej: Veliko Britanijo bosta prehodila od severa do juga, 1600 kilometrov dolga pot ju vodi s Škotske pa vse do Jugozahodne obale. Med potjo se soočata z divjo naravo, spremembami, posegi človeka, ki so pustili globok pečat v pokrajinah, škotskih barjih, strmih pobočjih, od koder izginjajo drevesa, v soteskah, katere naplavljajo reke. Štiri mesece hodita, njune noge nagonsko sledijo poti, Monthovi koraki pa so kljub blatu trdni in enakomerni. Na poti srečujeta druge popotnike, nekateri ju prepoznajo – njuna prva knjiga je vplivala na njihov način razmišljanja. Nešteto vprašanj se poraja ob branju: o naravi, o sebi, odnosu do drugega, o vseh spremembah, ki jih človek z vso grobostjo kleše v naravi… Knjiga te preprosto nagovori, da v svoje življenje vneseš spremembe z nepogrešljivo vztrajnostjo in upanjem.
Objavljeno: 30.05.2024 12:55:34
Zadnja sprememba: 30.05.2024 12:55:34
Zaliv Barrisdale je dostopen samo peš ali po morju. Najbrž je zato ena najosupljivejših obal kjer koli na svetu. Peščen zalivzdrobljenih školjk ostrig, za katerimi se dvigujejo gore, se odpira v modrino jezera Hourn. Kaže, da sva torridonski peščenjak pustila za seboj in prešla na pobočja, prepredena s kvarcem, ki odseva modro svetlobo z neba in vode. Ko sediva na ploskem balvanu, je oseka. Na tej poti sva že več kot tri tedne, a zdi se mi, kot da po njej hodiva samo nekaj dni. Vživljava se v popotniško življenje, v katerem se začenjajo brisati meje časa.
(str. 146)