Potopimo Islandijo!

V romanu ekologa in pisatelja Borisa Kolarja spoznamo Zwarterburen, majhno (izmišljeno) mesto na Nizozemskem. Razen dogodka, povezanega s kraljičinim starim pudljem Lavzijem, se tu ni zgodilo še nič takšnega, kar bi meščanom ostalo zapisano v spominu. Ob tem, da kraj leži na najbolj ravnem delu povsem ravninske države, so druga posebnost še župani iz rodbine van Zein, ki pa ne slovijo ravno po pretirani pameti in sposobnosti, zato je oblast v rokah občinskih poslancev, nad njimi pa bdi učinkovita županova asistentka. V zwarteburensko dolgočasnost kot strela iz jasnega udari novica, da je v občinski blagajni nastala velika črna luknja, krivda pa je na strani pokvarjenih islandskih bankirjev. Glavni predstavniki leve in desne politične struje, upokojencev in zelenih ter občinski svetnik Meho (ki z robato bosanščino pogosto zadene žebljico na glavico) se združijo v enotni misli, da je krivico potrebno poplačati. Z bojnim krikom iz naslova po vseh premaganih logističnih preprekah odplujejo proti Islandiji, odločni se spopasti z nemirnim oceanom, samo da uresničijo svoj maščevalni načrt. Na poti jih marsikaj ulovi povsem nepripravljene, predvsem pa se sklepajo nove vezi, rodi se ljubezen, ob magični lepoti polarnega sija se sklene tudi zaroka, vse pa je začinjeno z neobičajnimi dogodivščinami in velikim odmerkom humorja. Med drugim tudi zgodba o tem, da se je potrebno paziti užaljenih ptičev, da moramo svoj čas skrbno čuvati pred onesnaževanjem, da imajo na ladji včasih tudi skakalne smuči svoje skrivno poslanstvo … Izvirno in duhovito.