Potopljeni svet
Žanr | znanstvenofantastični roman |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Vnanje Gorice, 2019 |
Založba | Kulturno-umetniško društvo Police Dubove |
Ključne besede | Človeštvo, Globalno ogrevanje, Katastrofe, Medosebni odnosi, Okolje, Poplave, Preživetje, Vremenski vplivi |
Človek kot anomalija
V potopljenem svetu prihodnosti, kjer pod površjem vode spijo ostanki nekdanje civilizacije, se preostanek človeštva bori z rastlinstvom in plazilci, ki zaradi visokih temperatur in mutacij zavladajo planetu. Zaradi vse bolj visokih temperatur, so stopljeni ledeniki preplavili svet in ustvarili za življenje neprimerne lagune. Ljudje pred neznosnimi temperaturami bežijo proti severu, a peščico začno obsedati nenavadne sanje, ki jih neustavljivo vlečejo proti vročemu jugu. Eden izmed njih je Kerans, biolog, ki kljub prigovarjanju drugih odide v peklensko vročino juga. A jug je poleg aligatorjev prepreden tudi z nevarnimi pirati pod poveljstvom čudaškega Strangmana, ki v iskanju zakladov potopljenih mest osušuje lagune in zbira umetnine nekdanjega sveta. Toda Keransu Strangeman vzbuja srh in odpor, ponavljajoče se sanje pa ga neustavljivo pehajo proti vročini in smrtonosnosti novega sveta.
J. G. Ballard, rojen leta 1930, najbolj znan po delno avtobiografskem romanu »Imperij sonca«, ki je doživel izredno uspešno ekranizacijo pod taktirko Stevena Spielberga, je na začetku svoje kariere izdal trilogijo distopičnih romanov (Potopljeni svet, Suša in Kristalni svet). Danes, še bolj kot ob izidu aktualna tema, vpliv spreminjajočega se okolja na duševnost ljudi in njihove medosebne odnose, je v knjigi izvrstno in na trenutke tudi srhljivo prikazana, saj je naša prihodnost vsak dan bližje Ballardovi nadrealistični podobi narave in sveta.
Objavljeno: 06.11.2019 13:54:41
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:40:00
“Se spreminja samo zunanja pokrajina? Pomisli, kako pogosto je v zadnjem času večina od nas imela občutek deja vuja, občutek, da smo vse to že videli, da se pravzaprav še predobro spominjamo teh močvirij in lagun. Naj bo naš zavestni um še tako selektiven, je večina bioloških spominov neprijetnih odmevov nevarnosti in groze. Nič se ne ohrani tako dolgo kot strah.”