Potovanje do Reke morja
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Tržič, 2006 |
Založba | Učila International |
Prevod |
Jana Ambrožič |
Ključne besede | Družinski odnosi |
Piše se leto 1910. Maia Fielding je premožna deklica, ki po tragični smrti staršev živi na Akademiji za mlade dame Mayfair v Londonu. Do dne, ko ji sporočijo, da v Braziliji živijo njeni najbližji sorodniki, družina Carter, ki so jo pripravljeni sprejeti na svoj dom. Tako se Maia polna pričakovanj skupaj z novo guvernanto, gospodično Minton, odpravi na dolgo potovanje do Amazonke, do Reke morja. Na dolgem potovanju z ladjo doživita marsikaj in ob prihodu v Manaus se izkaže, da so za bleščečo zunanjostjo stvari drugačne kot se zdijo na prvi pogled.
Neukročena džungla in eksotičen svet Amazonskega pragozda sta v delu opisana z naklonjenostjo pravega poznavalca in ljubitelja ali kot pravi avtorica, da »tisti, ki o Amazoniji razmišljajo kot o zelenem peklu, prinašajo v to prekrasno deželo svoj strah in svoje predsodke. O tem, ali se nam nek kraj zdi kot nebesa ali pekel, odloča naša notranja naravnanost. Zato lahko tisti, ki sem prihajajo s pogumom in odprtim srcem, tukaj najdejo raj.« In taka je Maia. Svet sprejema pogumno in z odprtim srcem.
Objavljeno: 01.03.2018 08:50:18
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:07
Nato je gospodični Minton povedala o fantu, ki jo je peljal v Manaus.
»Ni govoril angleško, a je imel na obrazu izraz, kot da zbrano posluša. Zdelo se mi je skorajda nemogoče, da ne razume. Oh, Minty, kako čudovita vožnja je bila to, kot da bi plaval skozi potopljen gozd. Težko je verjeti, da je to isti svet, v katerem živijo Carterjevi.«
»Saj ni,« je rekla gospodična Minton. »Ljudje si sami ustvarjamo svetove.«
»Upam, da ga bom spet srečala,« je vzdihnila Maia in nato dodala: »Poiskala ga bom. Če me seveda ne pošljejo proč.«
»Ne bodo te poslali stran,« je rekla gospodična Minton.
Gospa Carter je že pohlepno čakala, da naslednja Maijina oskrbnina prispe na bančni račun v Manausu. »Mislim pa, da bi bilo pametno, če se domisliva načina, ki bi ti omogočil izhod iz te hiše.« Nagubala je svoje visoko čelo. »Mislim, da bi bilo najlažje z boleznijo. Da. Nekaj takega, kar zahteva, da si na svežem zraku, čeprav je vlažen. Naj razmislim. Kako bi bilo s pljučnimi spazmi?«
Maia se je zastrmela vanjo: »Še nikoli nisem slišala zanje.«
»Seveda nisi. Ravnokar sem si jih izmislila. Gospe Carter bova rekli, da dobiš spazme, če se ti pljuča v hiši zaradi dezinfekcijskih sredstev preveč izsušijo. Saj veš, kako je to videti, mar ne?«
»Neke vrste trzanje in krči?«
»Da. Krči bodo v redu. Gospe Carter ne bodo všeč. Mogoče ne bom mogla vedno s teboj ven, zato moraš razumeti, da ti zaupam, da se ne boš preveč oddaljevala od hiše in boš pazila nase. In to ne tako kot zadnjič.«
»Obljubim, da bom. Res.« Lahko se bo poskušala spoprijateljiti z Indijanci za hišo. Lahko bo poizvedela, kdo je pel uspavanko. Lahko bo ugotovila, kdo je prvi večer žvižgal melodijo Pihaj veter z juga. Morda celo vedo kaj o mladeniču, ki jo je rešil, da se mu bo lahko vsaj zahvalila. (Str. 97-98)
Citati
(0)Kritike
(0)- Nestlé Children's Book Prize (2001)