Pozna slava: novela
Žanr | novela |
Narodnost | avstrijska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2015 |
Založba | eBesede |
Zbirka |
Besede |
Prevod |
Jerneja Jezernik |
Ključne besede | Pesniki, Umetniki |
Slava je lahko včasih nevarno zapeljiva
Pripoved enega najbolj znanih avstrijskih pisateljev s konca 19. in začetka 20. stoletja je klasično grajena novela, kar potrjuje tudi njen podnaslov. Pred bralcem je zgodba o ostarelem uradniku Eduardu Saxbergerju, ki je v svoji mladosti pisal pesmi in jih celo izdal v zbirki, nato pa, ker ni bilo nobenega odziva, nanje pozabil ter se sprijaznil z usodo duhamornega uradništva. Kar naenkrat pa ta nesojena preteklost znova vdre v njegovo življenje. Obišče ga namreč mladenič, ki so mu pesmi izpred več desetletij neizmerno všeč in za katere trdi, da so všeč tudi drugim članom literarnega društva “Navdušenje”. Povabi ga v njihovo sredo in Saxberger v naslednjih tednih podleže “skušnjavi” ponovne literarne slave. Pozabi celo na svoje prijatelje, ki se mu naenkrat zazdijo plehki in nevredni njegove družbe. Ne opazi, da se člani društva zanj zanimajo le površno in pod prisilo, da bi njegovo ime radi le zlorabili za lastni preboj med uveljavljene literate. Skozi pripoved se namreč vse bolj zdi, da člani tega društva niso nič drugega kot slave željni mladeniči brez posebnih umetniških talentov. Saxberger kljub dvomom vase skuša napisati nekaj novih verzov, kar pa mu nikakor ne uspe. Za pesniški večer, ki ga pripravljajo, zato raje angažira propadlo igralko, prav tako članico kluba, ki pa ima ob interpretaciji njegovih pesmi “za bregom” še vse kaj drugega. In ko se literarni večer, za katerega bi vsi skupaj radi, da bi jih povzdignil med zvezde, izteče povsem drugače, mora tudi Saxberger dokončno pokopati svojo “pozno slavo”. V noveli, ki je ena izmed Schnitzlerjevih zgodnejših in je bila prvič objavljena šele lani, so že vidni zametki avtorjevih kasnejših proznih in dramskih del. Zlasti dekadenčni, po slavi hlepeči Dunaj, ali mladeniči, ki bi brez talenta in truda radi postali veliki umetniki. Mladeniči, ki imajo sami sebe za “nekaj več”, ki prezirajo množico, vsakdanje banalnosti in se “skrivajo za individualnostjo ter videzom večvrednosti, kar je npr. vidno iz romantično navdahnjenega govora na začetku literarnega večera. Saxberger je bil pred mnogimi leti dovolj moder, da je svoje upe še pravočasno pokopal in na koncu je prav tako dovolj moder, da za svojo “zmoto” ne okrivi nikogar, temveč raje zaživi prejšnje življenje. Za bralce, ki imajo radi staro klasiko, je novelo iz nemščine prevedla Jerneja Jezernik.
Objavljeno: 18.10.2015 14:26:13
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:28:10
Stari gospod je pozorno poslušal in pokimal z glavo. Bilo je tako nenavadno. Umetniki, umetniki – kako je že samo zvenela ta beseda! Kako so se naenkrat v njem prikazale nejasne podobe daljnih dni in pozabljenih ljudi! Spomnil se je imen in usod – in končno videl samega sebe, kot se običajno vidimo v sanjah, v mladih letih, videl se je mladega, smejočega, zgovornega, kot enega najboljših in najbolj ponosnih v krogu mladih ljudi, ki so se držali stran od glavnega toka in niso hoteli biti nič drugega kot umetniki – in glasno, kot da bi moral mladi mož nasproti njega z njim podoživeti ta preblisk, je rekel: “Dolgo je že tega, tako dolgo je že tega!”