Pravek in drugi časi
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | poljska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2005 |
Založba | ǂŠtudentska založba ǂLitera |
Zbirka |
Babilon |
Prevod |
Jasmina Šuler Galos |
Ključne besede | magični realizem, nadrealizem, Poljska, Svetovna vojna 1914-1918, Svetovna vojna 1939-1945 |
"Obstajata dve vrsti učenja. Od zunaj in od znotraj."
Fiktivno vas Pravek preko literarnih junakov in njihovih življenj spremljamo od začetka prve svetovne vojne do osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se na Poljskem pričnejo prve družbene spremembe z delavskimi stavkami. Roman je sestavljen iz šestdesetih poglavij ali kar fragmentov, ki vsak zase predstavljajo neko časovno obdobje določene osebe ali prostora, skupaj pa funkcionirajo kot celota. Tovrstno podajanje zgodbe je Tokarczukova še izpopolnila in razvila v romanu Dnevna hiša, nočna hiša (1998), sama je namreč prepričana, da se s takšnim prijemom vsebina pred nami razkriva na drugačen, morda bolj poglobljen način. Avtoričina dela radi opisujemo kot polna nadnaravnih prvin, kjer je meja med realnostjo in magičnim zabrisana, in prav to velja tudi za Pravek. Literarni liki so ekscentrični in nenavadni, v njih pa prepoznavamo arhetipe. Klasja je skrivnostna ženska, ki vidi v prihodnost, za Hudega moža pravzaprav sploh ne vemo, če je človek ali le prikazen, graščak Popielski živi v nekem paralelnem svetu Igre, ki jo obsedeno igra, Genovefa, njen mož Mihael, vaški posebnež Izidor, Klasjina hči Rutica…bogastvo likov je naravnost impresivno. Olga Tokarczuk nedvomno spada med najbolj inovativne romanopiske_ce današnje dobe.
Objavljeno: 01.10.2021 12:30:51
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:46:30
Čas Hudega moža
Odkar so ljudje iz Praveka zbežali v gozd in živeli tam v izkopanih zemljankah, si Hudi mož ni več mogel najti pravega mesta v gozdu. Ljudje so šarili povsod, vsak mlad gozdič, vsako jaso so staknili. Kopali so šoto, iskali gobe in lešnike. Oddaljevali so se od na hitro zgrajenih taborišč, da bi se olajšali naravnost na grmiček jagod ali na mlado travo. Ob toplejših večerih jih je slišal občevati v grmovju. Začudeno je opazoval, kako klavrna zavetišča so si gradili in koliko časa jim je to vzelo. (str. 120-121)