Prebežnik
Žanr | vojni roman |
Narodnost | nemška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2019 |
Založba | Modrijan |
Prevod |
Ana Jasmina Oseban |
Ključne besede | Dezerterstvo, Svetovna vojna 1939-1945, Vojaki |
"Če bom tu še en mesec, se mi bo strgalo."
Prebežnik je drugi roman Siegfrieda Lenza, enega najpomembnejših in najbolj branih avtorjev nemške povojne literature in prejemnika številnih literarnih nagrad. Zaradi občutljive tematike je dolga leta ostal neobjavljen in je v knjižni obliki zaživel šele po avtorjevi smrti leta 1994. Delo pripoveduje zgodbo nemškega vojaka Walterja Proske, ki so ga dogodki v zadnjih letih druge svetovne vojne za vedno spremenili in kljub temu da je vojna končana, še vedno tava v iskanju odrešitve. Njegova zgodba se začenja s potovanjem po Belorusiji. Pot ga vodi skozi Pripjatsko barje, kjer po partizanskem napadu vlak iztiri in prostrana divjina Prosko pogoltne. V sovražnem okolju se pridruži skupini sovojakov, ki svoje pribežališče najdejo v razmočenem močvirskem svetu. Dneve preživljajo v obupanem preganjanju dolgočasja, ki ga prekinjajo napadi sovražnika in ga spremlja brenčanje rojev žuželk. Pod težo prostranosti močvirja se dušijo, razlika med življenjem in smrtjo se zdi vse manjša, občutki domotožja se mešajo z željo po popolni pozabi, po razblinjenju, kot navidez edinem možnem pobegu iz močvirskega pekla. Nadvlada nad sovražnikom in zmaga v vojni postajata zanje vse bolj obrobni in nepomembni. Temeljna vprašanja s katerimi se ubadajo, ko hočejo preživeti v ponorelem kaosu, so vprašanja krivde, odgovornosti in (ne)smiselnosti vojne.
Objavljeno: 26.06.2019 10:38:59
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:39:22
Le pazi se, dečko! Da je kaj takega sploh možno. Moški mora v vojni paziti; ubijati mora ali biti ubit, in če tega ne zna, je bolje, da gre domov. Tako je to. Nisem jaz kriv, da sem tu in da cev moje puške meri v tvoje prsi. Ampak jaz sem tu; in vojna je, in oba, ti in jaz, morava igrati po njenih pravilih. Ubogati jo morava, čeprav je žive ne preneseva. Navsezadnje hočeva oba preživeti, ti in jaz, in kdor hoče preživeti vojno, ne sme misliti na nič drugega kot na lastno kri. Zgubi se, pojdi kam drugam, obrni se ali pa ulezi in zaspi! Samo ne drzni se mi približati. Ker potem bom … prisiljen ustreliti. Tudi ti bi bil, moral bi ustreliti, dobro vem! Pojdi stran, dečko, ne zdržim več. Kaj tako strmiš v travo! Vojna je, slišiš, še zmeraj. Ne morem pomagati, če bom vsak čas pritisnil. Razumeti me moraš; zdaj spadava skupaj; ti, ki vate meri moja puška, mi moraš prvi odpustiti, prav ti; ti si namreč edini, ki me lahko razume. Zakaj ne pomisliš tudi name? Misliš, da mi je lahko? Ne bližaj se mi, slišiš! Veže naju skrivnost. Zakaj se že enkrat ne obrneš! Nimam te rad, slišiš, a te tudi ne sovražim. (str. 118)