Prebiranje Lolite v Teheranu

»Kako naj si takšen svet ustvarim zunaj sobe? Ne morem drugače, kot da spet zaposlim vašo domišljijo. Predstavljajmo si dekle, denimo Sanaz, ki zapušča našo hišo, mi pa jo spremljamo do njenega cilja. Poslovi se, prek oranžne majice in kavbojk si ogrne črno haljo, ruto si tesno zavije okoli vratu in skrije svoje velike zlate uhane. Pod ruto si porine še kljubovalne kodre košatih las, potisne zapiske v veliko torbo, ki si jo nadene na rame, in se odpravi. Za hip zastane še na vrhu stopnic in si navleče še tanke črne rokavice, pod katerimi se skrivajo nalakirani nohti. Sanaz spremljamo po stopnicah, skozi vhod in na ulico. Takoj opazimo, kako spremenjena sta njen korak in njena drža. Ve, da je zanjo najbolje, če je ne opazijo, ne slišijo, ne vidijo. Ne hodi pokončno, glavo potiska proti tlom in mimoidočih ne pogleduje. Hodi hitro in kakor odločno. Ulice v Teheranu in drugih iranskih mestih so polne miličniških patrulj, ki krožijo v belih toyotah – štirje oboroženi moški in ženska v patruljnem avtu, za njimi pa včasih še kombi. Imenujejo jih Božja kri. Po ulicah preverjajo, ali ženske na predpisani način nosijo svoje rute, ali niso morda naličene in ali niso v spremstvu moškega, ki ni njihov oče, brat ali mož. Sanaz hiti mimo napisa na zidu – citata Homeinija in Božje stranke: MOŠKI S KRAVATO JE AMERIŠKI LAKAJ, TANČICA PREK OBRAZA JE ŽENSKA ZAŠČITA. Pod napisom je z ogljem narisana podoba ženske: brezizrazen obraz, uokvirjen v čador. SESTRA MOJA, PAZI NA SVOJO TANČICO, BRAT MOJ, PAZI NA SVOJE OČI.«
(str. 31)