Pred katastrofo
Žanr | znanstvenofantastični roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2021 |
Založba | eBesede |
Zbirka |
Besede |
Ključne besede | Asteroidi, Domišljija, Družinsko življenje, Katastrofe, Otroci in odrasli, Potovanje v času, V mladinskem leposlovju, Znanstvena fantastika |
Mladinski roma Pred katastrofo je napisal slovenski avtor Milan Petek Levokov. Ilustrirala ga je Nika Lopert. Luku za rojstni dan, ki ga je praznoval skupaj s svojim stricem Markom, ni bilo nikoli dolgčas. Praznovanje njegovega trinajstega rojstnega dne se razvije v pravo pustolovščino. V svoj avto je namreč izdelal napravo, ki naj bi privlačila deževne oblake in skrbela za dež. Izkazalo pa se je, da naprava v vesoljskem avtomobilu ni skrbela samo za dež, ampak je ljudi prestavljala v različna časovna obdobja. Si predstavljate, da bi na Zemljo asteroid Joker in da bi bilo življenja, kot ga poznamo, konec? Prihodnost bi nas pravzaprav popeljala nazaj v preteklost. V preteklost, kjer ni bivališč, kjer ni sodobnih naprav, kjer ni elektrike. Torej, s pomočjo naprave, ki jo je izdelal stric Marko, so lahko Luka in družina potovali skozi čas in se podali v prihodnost, ki pa glede na povedano, ni bila taka, kot so jo pričakovali. Je pa Luka ob spoznavanju, kaj vse nas lahko doleti v življenju, odrasel in se prenehal bati vampirjev. Vse je namreč samo v naših glavah. Vampirji so stvar domišljije. Ampak, si stvari domišljamo ali se res dogajajo? Kako je z relativnostjo časa, če lahko dobimo pogled v preteklost in prihodnost? Je naša usoda že nekje zapisana ali smo sami kreatorji svoje usode? Vsekakor pa je, ne glede na vsa vprašanja bistveno, da otroke obkrožajo ljudje s čim več domišljije. To jim bo omogočilo, da bodo vse svoje življenje sposobni pogleda izven okvirjev. Pogled izven okvirjem pa omogoča raziskovanje, raziskovanje in še enkrat raziskovanje. Raziskovanje pa pripelje do razvoja. In, pazite, kaj si želite, saj se želje lahko uresničijo.
Objavljeno: 11.04.2021 10:53:18
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:44:56
“To še ni bilo vse. Še nekaj bolj nenavadnega se je zgodilo. Rod iz gozda je ohranil veščine pisanja in branja, kot so jih poznali njihovi starši. A ta novi rod in rodovi, ki so jim sledili, se tega niso učili, to znanje so prinesli s seboj na svet. Kot nekakšen zapis v genih: sposobnost, kot jo imajo druga bitja, na primer mačke, da znajo loviti miši, ali ptice, ki znajo leteti. Otroci so že pri dveh ali treh letih znali praskati v debla svoja imena, ali v zapisih v pesku izmenjavati sporočila, ne da bi jih o tem kdo poučil. Knjig, ki bi jih lahko prebrali, pa na žalost nismo imeli več, in tudi natisniti jih z našim orodjem nismo več mogli.” (str. 157)