Pred vrati pekla : druga knjiga

Nekega dne se odpro vrata in vstopi pet oficirjev. V elegantnih oblekah z vsemi mogočimi nadevki na vojaških uniformah. Obriti, umiti, nadišavljeni so s sladkimi obrazi stali pred menoj.
“Kako se pišete?”
Komaj sem izdavil: “Branko Bohinc.”
“Zakaj ste zaprti?”
“Ne vem. Menda zaradi pobeglega bogoslovca.”
“Slecite se!”
Začuden sem gledal v čudovito nežne obraze.
“Slecite se!”
Začel sem metati s sebe kos za kosom. Še in še, do golega. Ne vem, kdo je zadržal strahotna občutja, da nisem planil v krčevit jok. Pasli so se na moji umazaniji. Sam sebi sem se gnusil: perilo je bilo tako črno, da ga ne nosi še tako zanemarjen cigan. Telo pokrito s prahom, ki se je noč za nočjo lepil na potno kožo. Niso mi dali koščka toaletnega papirja in sem bil že dalj časa ves v hrastah. Kjerkoli sem se zadel ob trd predmet, so nastali gnojni tvori. Zadah po nezaslišani umazaniji me je samega poniževal, da ne govorim o vseh drugih nevšečnostih.
Spogledovali so se, merili s pogledi izsušeno umazanijo od nog do glave. Trije so se kmalu umaknili, dva pa sta še stala, molčala in se nasmihala. Ko sta brez besed tudi ta dva stopila na hodnik, so se vrata zaprla. Stal sem kakor pijan od groze, ponižan, razžaljen. In vendar sem še imel moč, da sem jih vse blagoslovil, kakor sem blagoslovil slehernega paznika, ki je prišel v celico.
Tisti dan šele sem občutil svojo samoto in zapuščenost. Ali sploh kdo ve, kaj se godi z menoj? Kje so moji ljudje, da nič ne store zame? Kje je Bog pravice? Kje so vsi ideali? Kaj je življenje?
Z gnusom sem se ozrl sam nase. Kot da so mi razcefrali vso lepoto, ki so jo stkale v meni duhovne vaje in dnevi tihe sreče. Niso mi razgalili samo telesa, do poslednjih vlaken so mi razgalili dušo in je bila pred menoj tako bedna, da me je bilo strah pogleda.
Začele so se noči, ko sem v polsnu blodil po svoji duševni revščini in se tolikrat prebudil ob svojem glasu, ko sem izpovedoval svojo krivdo. Noč za nočjo, uro za uro težje je postajalo breme. Vsi dnevi življenja so pritiskali name in me navdajali z grozo, da mi je včasih zastajal dih.
In tedaj je obmolknil tudi Bog.
(str. 34-36)