Prekletstvo Morrigan Vran

Ko so vsi dobili svoj izvod, je uradnica društva v prednjem delu dvorane zacingljala s steklenim zvončkom. Razleglo se je šelestenje, ko so začeli odpirati knjižice. Morrigan je globoko zavzdihnila in obrnila prvo stran.
Bila je prazna. Prav tako tudi druga in tretja. Prelistala je preostanek knjižice in ugotovila, da vprašanj ni nikjer.
Dvignila je roko in poskušala pritegniti pogled uradnice, da bi ji sporočila, da se je zgodila napaka in je dobila prazen izpit, toda ženska se ni zmenila zanjo.
Še enkrat je pogledala prvo stran. Na njej so se pojavile besede.
Nisi od tod.
Zakaj se sploh želiš pridružiti Čudežnemu društvu?
Morrigan se je ozrla naokrog, da bi videla, ali ima še kak drug kandidat knjižico, ki so ji nenadoma zrasli možgani in je začela zastavljati vsiljiva vprašanja. Tudi če jo je imel, ni bil nihče videti presenečen. Morda so jih njihovi meceni vnaprej posvarili.
Spomnila se je, kaj ji je rekel Jupiter: Vzemi si čas, Mog, in odgovarjaj iskreno. Zavzdihnila je, prijela v roke svinčnik in začela.
Ker bi rada postala pomemben in koristen član druš…
Preden ji je uspelo dokončati stavek, ga je neko nevidno pero prečrtalo. Osuplo je zajela sapo.
Nesmisel, se je zapisalo v knjižico. Zakaj bi se v resnici rada včlanila v Čudežno društvo?
Morrigan si je začela žvečiti ustnico.
Ker bi rada imela malo zlato priponko v obliki črke Č.
Besede so se spet kar same prečrtale. Rob strani je postajal vse bolj črn in se začel zvijati.
Ne, je pisalo v knjižici.
Z njenih tlečih robov se je vil droben stebriček dima. Morrigan je z dlanjo potolkla po knjižici, da bi zadušila ogenj, vendar ni pomagalo. Živčno se je ozirala naokrog in iskala kozarec vode ali odraslega, ki bi ji pomagal, toda uradniki se niso pustili motiti. Pravzaprav so očitno mirno ignorirali dejstvo, da je ne samo Morriganina, temveč tudi knjižice več drugih kandidatov na različnih stopnjah gorenja.
Nekemu fantu je papir vzplamtel in popolnoma zgorel, da mu je na mizi ostal samo še kupček pepela. Nekdo od uradnikov ga je potrepljal po rami in mu namignil, naj odide. Fant je s povešenimi rameni odšel iz dvorane.
Iskreni odgovori, je hitro pomislila Morrigan in spet prijela za svinčnik.
Ker bi bila rada ljudem všeč.
Papir se je nehal samouničevati. Obstal je v migetajočem, tlečem stanju, ki se je običajno pojavilo, preden so plameni naredili vuš!.
Nadaljuj, je napisala knjižica.
Roka se ji je nekoliko tresla.
Rada bi nekam sodila.
Več, jo je spodbudila knjižica.
Globoko je vdihnila in pomislila na pogovor z Jupitrom tisti dan po jutrovem ter zapisala:
Rada bi imela brate in sestre, ki bi mi vedno stali ob strani.
Škoda se je začela počasi popravljati in ožgane robove je zamenjal lep bel papir. Morrigan je toliko odleglo, da je lahko nehala krčevito stiskati svinčnik. Po nekaj trenutkih se je pojavilo drugo vprašanje.
Česa te je najbolj strah? (Str. 150-152)