Prepovedani kruh : spomini

Knjiga Erice Johnson Debeljak je pričevanje, kako in zakaj se odločiš za tako drastično spremembo kot je selitev iz ZDA v Slovenijo. V deželo, kjer za ovinkom divja vojna, kjer se vsi poznajo, deželo, ki jo prevoziš v petih urah in vsaj toliko časa vsakič stojiš tudi v vrsti za papirje. In pri tem je dobro, da poznaš predsednika države. V deželo, kjer dojenčke povijajo na široko, se preobuvajo v copate, okna pa zapirajo v strahu pred prepihom. Kjer je vse majhno; stanovanja, mesta, jezik in parkirišča. Dežela, v katero prideš iz prostranstev in svobodomiselnosti ZDA lahko le in zgolj iz ljubezni do pesnika in slovanske duše, ostaneš pa – ravno zato. In zato, ker se zarečenega t.j. prepovedanega kruha poje največ. (Od tu tudi naslov.) Knjigo sem brala že ob izidu in v spominu mi je za vedno ostal pronicljiv Erikin opis Bebekovega koncerta ob kasetarju v Kudu. Zabaven, a v resnici pretresljiv je še danes. Kot Selma, ki odhaja in je simbol vsega, kar v življenju mine.