Preveč sreče

“Zato bom raje rekel: Videl sem otroke.
Videl sem jih in se pogovarjal z njimi.
Tako. Storjeno. Kaj si misliš v tem trenutku? Misliš si, no, zdaj se mu je pa do konca zmešalo. Ali pa, to so sanje, ki jih ne zna ločiti od resničnosti. A rad bi ti povedal, ločim med sanjami in resničnostjo, vem pa tudi, da obstajajo. Pravim, da obstajajo, ne da so živi, kajti to bi pomenilo, da so živi v naši dimenziji, jaz pa vem, da jih v naši dimenziji ni. In vendar obstajajo, torej mora obstajati še neka druga dimenzija, ali pa nemara brezštevilne druge dimenzije. Jaz vem, da sem dosegel tisto, kjer obstajajo. Mogoče je to posledica dejstva, da sem veliko sam in moram razmišljati in razmišljati, ker sem tak, kakršen sem. In po takem trpljenju in samoti pride Milost, ki me je nagradila na tak način. Mene, ki sem v očeh sveta najmanj vreden nagrade.” (str.38)