| Žanr | spomini |
| Narodnost | afriška literatura |
| Kraj in leto izida | Maribor, 2010 |
| Založba | Slomškova družba, Slomškova založba |
| Prevod |
Tone Dolgan |
To je osebna pripoved o grozotah v času genocida v Ruandi. Leta 1994 je bilo v sto dneh brutalno umorjenih več kot milijon ljudi. Immaculée je rasla v verni družini in njeno otroštvo je bilo srečno in polno ljubezni. Med genocidom se je tri mesece skupaj s še nekaj ženskami skrivala v majhni pastorjevi kopalnici. Večkrat so izza tanke stene slišale, kako morilci preiskujejo pastorjevo hišo in jih iščejo. Večino časa je molila, doživljala napade hudega duha, jih premagovala z molitvijo. V teh nemogočih razmerah se je začela celo učiti angleščino. Že takrat je prišla do spoznanja, da edino odpuščanje rešuje in osvobaja. Pot do odpuščanja ni bila lahka, še posebej, ko je izvedela, da so bili umorjeni njeni starši in dva brata. A v sanjah ji je brat Damascene spregovoril: »Ljubiti moraš in odpustiti tistim, ki so se pregrešili proti nam.« Kasneje ji je uspelo naskrivaj priti v taborišče, kjer so Tutsije varovali francoski vojaki. Tam je Immaculée srečala nekaj svojih sorodnic in ena od njih je imela zanjo pismo. To je bilo zadnje pismo, ki ji ga je napisal njen ljubljeni brat Damascene. Danes Immaculée živi v Ameriki, je poročena in mati. Delala je za OZN. Ustanovila je Sklad Ilibagiza, da bi tudi drugim pomagala ozdraviti od dolgotrajnih travmatskih posledic genocidov in vojn. Potuje po vsem svetu in pričuje o moči ljubezni, vere, molitve in odpuščanja. Ima tudi svojo spletno stran.
Objavljeno: 25.05.2015 08:52:22
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:26:31
Nato sem molila za morilce, da bi vstopili v mogočno Božjo svetlobo in bi jih Njegova ljubezen spremenila: Dotakni se jih s svojo ljubeznijo, Bog. Le na ta način bodo izpustili mačete in padli na kolena. Prosim, Bog, naj nehajo moriti. Odpusti jim. /…/
“Kje je tvoja čedna sestra?” so morilci vprašali mojega brata. “Kje je Immaculée? Videli smo trupla ostalih ščurkov iz tvoje družine, toda z njo se še nismo pozabavali … Kje je ona? Povej nam in pustili te bomo oditi. Če nam ne poveš, si bomo vzeli celo noč za ubijanje tebe. Povej nam, kje je Immaculée, in te pustimo oditi.”
Damascene jih je pogledal iz svojega razbitega, oteklega obraza in se – kakor vedno – postavil zame: “Tudi če bi vedel, kje je moja sestra, vam ne bi povedal. Nikoli je ne boste našli. Pametnejša je od vas vseh skupaj.”
Tolkli so ga z ročaji mačet in se mu rogali: “Je tako pametna, kot si ti? Imaš magistrski naslov, pa smo te vendar ujeli. In zdaj nam povej, kje se skriva tvoja sestra!”
Damascenu se je uspelo še enkrat postaviti na noge, nato se je morilcem nasmehnil. Njegova neustrašnost jih je zmedla. Umorili so veliko Tutsijev in vsakokrat uživali, ko so jih slišali prositi za svoje življenje. Damascenova umirjenost jih je prikrajšala za ta užitek. /…/
“Nadaljujte,” je rekel. “/…/ Danes je prišel moj dan, da grem k Bogu. Čutim ga povsod okrog nas. /…/ Pomilujem vas, ker morite ljudi tako, kot bi šlo za kakšno otroško igro. Umor ni igra: če užalite Boga, boste plačali za svojo zabavo. Kri nedolžnih ljudi, ki ste jih posekali, vas bo zasledovala do vašega sodnega dne. Toda jaz molim za vas … Molim, da bi uvideli hudo, ki ga delate, in prosili Boga odpuščanja, preden bo prepozno.”
To so bile zadnje besede mojega brata. Čeprav nič ne more odvzeti bolečine zaradi okrutnega umora, sem ponosna, da se je morilcem postavil nasproti in umrl z istim dostojanstvom, s katerim je živel.
/…/
Pozneje sem izvedela, da se je eden izmed morilcev zlomil in več dni po umoru prejokal. Nenehno je govoril o vsem, kar sta on in Damascene počela skupaj /…/. Mučile so ga misli na dobroto, ki jo je moj brat izkazoval njemu in vsem drugim fantom, ki sta jih poznala.
“Nikoli več ne bom ubijal,” je rekel. “Vedno bom imel pred očmi Damascenov obraz. Njegove besede me bodo vedno žgale v srcu. /…/”
“Mislila sem, da se ti je pomračil um, da si jim odpustila, Immaculée … Toda bolečina in zagrenjenost, ki ju že enajst let nosim v srcu, me bosta ubila. Tako dolgo časa sem bila tako hudo potrta, da nimam več moči za življenje. Toda jaz še vedno slišim ljudi govoriti o tem, kako si ti odpustila morilcem tvoje družine in zaživela na novo … Tudi jaz se moram naučiti, kako naj se odpovem svojemu sovraštvu. Moram na novo zaživeti.”
in nato