Pribežališče

Stala je s temnimi lasmi, mokrimi od dežja, in očmi modrimi kot nebo. In žalostnimi kot njeno strto srce. “Kako veš, kam te bo odpeljalo?”
“Nikoli ne veš. To je del pustolovščine.”
Kaj, če pustolovščine ni želela, je pomislila, ko si je oprtala nahrbtnik z Lolinimi najljubšimi igračami. Kaj, če si je želela tiho, običajno?
Kaj, če ni hotela preobrata v novo smer?
Ni imela izbire in živce ji je paralo, ker je je vedno imela tako malo, zato je poklicala Lolo in se z njo odpravila po poti, ki je obšla gozd.
Znana pot, ki jo je prehodila že neštetokrat, pogosto v družbi Lole, včasih sama s svojimi mislimi. Mar ji ni bilo dovoljeno z odporom zapustiti domačnega?
Kje v L.A.-ju bo našla te vlažne, zelene vonje? Ta preprosti užitek sprehoda po ozki prašni poti v blagem dežju?…(stran 131)