Pričevanje

Ko pesnik zapiše pesniško zbirko, ki nakazuje na trend osebne rasti, na zbirko, ki se bolj približuje intuitivnemu, je to nekaj posebnega. Zakaj? Ker bi se sicer v poeziji ne držali toliko intuitivnega, ‘izven-pravilnega’, saj to v današnjem literarnem prostoru in času med kritiki in bralci ni najbolje sprejeto. Pojem duše in podobnega filozofskega nabora trenutno v poeziji ni gledan s simpatijo. Zakaj ne jemljemo pesmi, pesništva že samega po sebi tako? Kot besede, ki padajo na dušo, ki naj bi se “rodila” že z našim spočetjem? Kar piše, pravi avtor, je preprosto. Navaja filozofske izreke oz. trditve, da je vsak od nas eden in edinstven, da smo enim učitelji, od drugih se učimo, da je vsak od nas oče in mati in slednja v nas nenehno rojeva možnosti. Četudi kot posameznik ne pozna odgovorov. Četudi ostaja kot posameznik ponižen, za hip naseljen v notranjosti misli, ki je hladna in prazna. Človek ni ne tam ne tukaj. Je vsepovsod nikjer, obenem in nikdar. In saj vemo, ‘če je pot prava, ne potrebujemo besed.’ Pa se povprašamo, ali nis(m)o potemtakem poeti vedno na nepravi poti, saj brez besed ne gre? V pesniški zbirki – ali ‘kristalizirani zavesti, ki se je približala filozofiji’, kot pravi v intervjuju avtor, gre za globlji uvid, za trenutke popolnega psihološkega preizkušanja, za nasprotje med intuicijo in razumom. Gre za ranljivo, občutljivo pisanje – ali morda le za drugačno pot iz ozkosti, zdaj že zdolgočasenega literarnega prostora. Grez za zbirko, ki si upa malo drugače.
Aleš Šteger je slovenski pesnik, pisatelj, prevajalec, kritik, rojen na Ptuju. Študiral je primerjalno književnost in nemščino na filozofski fakulteti v Ljubljani. Je član uredništva Študentske založbe Beletrina. Zbirko spremljajo čudovite risbe slikarja Dušana Fišerja, “ki reagirajo na plasti in plati, ki jih razkriva pesnik.”