Pride mačka na obisk
Žanr | personalni roman |
Narodnost | japonska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2016 |
Založba | Modrijan |
Zbirka |
Bralec |
Prevod |
Iztok Ilc |
Ilustracije |
Maja Šubic |
Ključne besede | Domače živali, Družinski odnosi, Mačke |
Japonski pisatelj Takaši Hirajde je za prozni prvenec Pride mačka na obisk (2001) prejel eno izmed japonskih literarnih nagrad in bil nominiran za prestižno Mišimovo nagrado. Delo je prevedel Iztok Ilc, knjigo pa je z več kot izjemnimi ilustracijami opremila Maja Šubic, ki se tudi sicer veliko posveča knjižni ilustraciji. Njena velika strast je proučevanje narave, predvsem živali. Zato ji je bilo ilustriranje te knjiga verjetno pisano na kožo. Govori namreč o mački Pikici, ki se počasi, a zanesljivo s svojo prikupnostjo usede v srce para sredi tridesetih let, ki živi v najeti hiški z vrtom na posestvu starejšega premožnejšega para v mirnem koncu Tokia. Par, brez otrok in domačih živali, se skromno preživlja z urednikovanjem. Obiski Pikice počasi postanejo smisel njunega življenja, ne glede na to, da se je nikoli ne dotakneta. Nestanovitna mačja narava in skrivnostno prihajanje in odhajanje dodata dogajanju napetost ter skrivnostnost. Ko Pikica umre (uradno naj bi jo povozil avto, neuradno pa … kdo ve, kaj se ji je zgodilo), se konča tudi prebivanje para v najeti hiški, kjer ju je obiskovala. Tudi v novem stanovanju pa vhodna vrata puščata odprta, da Sestrica, kot sta poimenovala članico mačje družine, ki se smuka okoli bloka, v katerem prebivata, lahko prihaja in odhaja, kakor jo je volja. Posebej pa pri knjigi velja poudariti izjemne opise podobe hiše, vrta, najemodajalcev in nasploh življenja, ki ga živi zakonski par na Japonskem. Znamo v življenju sprejeti dejstvo, da lahko tako ljudje kot živali v naša življenja prihajajo in odhajajo po njihovi lastni volji?
Objavljeno: 15.10.2016 09:58:50
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:31:50
“Znova in znova se spominjam prizora, ko se je mucica Pikica prvič pojavila in vstopila v najino najeto hiško. Septembra se je cesarjevo zdravje , potem ko je bruhal kri, nenadoma poslabšalo, in pozna jesen 1988 je minila v vzdušju samozapovedane zadržanosti, ki smo jo kazali vsi po vrsti. Pred malim vrtom, ki je bil od prostranega vrta vile ločen le na videz, je bil tesen predprostor z betonskimi tlemi, in tam je stal pralni stroj. Nekega svetlega popoldneva je Pikica neopazno smuknila skozi komaj priprta vrata in s štirimi bleščeče belimi tačkami mehko stopila na leseno paleto, osončeno do polovice, ter z olikano radovednostjo, ki jo je kazala s celim telesom, počasi premerila skromno notranjost hiške.” (str. 32-33)