| Žanr | poljudnoznanstvena knjiga |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2024 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Premiki |
| Ključne besede | aktivizem, azbest, odpadki, raziskovalno novinarstvo, slovenska moderna zgodovina, zdravstvena kriza |
Knjiga Primer: Anhovo avtorice Jasmina Jerant raziskuje vpliv cementarne na zdravje prebivalcev in okolje srednje Soške doline. Od predgovora do epiloga bralca v svojevrstnem slogu popelje skozi 12 poglavij oziroma 120 let zgodovine – od nastanka cementarne, vzpona azbesta do njegovih tragičnih posledic. Pripoveduje zgodbo o industrijskem razcvetu, za katerega so prebivalci plačali s svojim zdravjem, ter o aktivizmu, upanju in ljudeh neupogljivega duha. Razkriva vse, kar je bilo zamolčano na račun zdravja in v interesu kapitala. Cementarna danes ni le proizvajalka cementa, temveč tudi so sežigalnica odpadkov, kar odpira nova okoljska vprašanja. Knjiga združuje zgodovinska dejstva, osebne pripovedi in kritični pogled na razmerje med industrijo, oblastjo in skupnostjo.
Jerantova v knjigi izpostavi pomembne zgodbe o uporu domačinov in aktivistov, ki so se začeli boriti za priznanje škodljivosti azbesta in pravične odškodnine. Vzpon azbesta, ki je bil v začetku 20. stoletja označen kot čudežen material zaradi svojih izjemnih lastnosti, je kasneje povzročil tragedijo, saj se je izkazalo, da povzroča smrtonosne bolezni, kar je pripeljalo do njegovega padca in prepovedi.
Knjiga je tako ne le zgodovinski pregled, ampak tudi opomnik, kako lahko industrija in njen profit resno ogrozita zdravje ljudi in okolje, obenem pa odpira vprašanja odgovornosti in etike v odnosu med podjetji, oblastmi in skupnostmi.
Objavljeno: 28.03.2025 15:14:25
Zadnja sprememba: 28.03.2025 15:14:25
Prevažanje in raztovarjanje azbesta je potekalo na odprtem, v neposredni bližini stanovanjskih hiš. vreče so bile večkrat raztrgane, nametane na kupe, iz njih se je usipalo, burja, ki je zavela po Soški dolini, jih je vrtinčila on nosila daleč naokrog. Vreč niso skladiščili v zaprtih prostorih, temveč kar v odprtem skladišču, tudi v bližini bivališč. Prevažali so ga v odprtih tovornjakih, neprevidno premetavali vreče. Umazane palete so nalagali v bližino hiš, na njih so se igrali otroci, domačini so jih uporabljali za kurjavo. Vreče iz jute, v katerih je bil azbest pakiran, so ležale vsepovsod, delavci so prazne odnašali domov za shranjevanje različnih kmetijskih pridelkov, krompirja, moke… V kratkem dokumentarnem filmu Prah eden od pripovedovalcev pove, kako jih je tudi on ponosno nesel domov mami. “In sem rekel: “Ja, pravijo, da miš ne gre zraven”. Nato pa je rekel moj brat: “Mama, to vrži proč. Če ne gre miš poleg, nekaj ni v redu s tem”.
(str. 179)