Primer Eduard Einstein : roman

Z negotovim korakom stopa po enem od peronov na berlinski železniški postaji. Elsa ga drži za roko.
Govori mu s svojim sladkim, nekoliko potegnjenim naglasom in ob tem pogrkuje. Reče mu »Albertek«.
Toda njena razvlečena intonacija, značilna za švabščino, ki je njen rodni dialekt in mu je v preteklosti
vedno dajala oporo, tolažbo, saj ga je spominjala na otroško ščebetanje, ga zdaj ne umiri.
Na istem peronu berlinske železniške postaje ga je pred šestnajstimi leti, avgusta leta 1914 – na
predvečer razglasitve vojne – spremljala neka druga ženska, Mileva. Hodila je ob njem s svojo šepajočo
hojo. Njegova sinova Hans Albert in Eduard, ki so mu rekli Tete, in sta takrat bila stara deset in štiri
leta, sta mamo držala za roko. Pospremili so ga prav do vlaka. Vzdušje je ledeno. Mož in žena se dokončno
ločujeta.
»Ne greš z nami?« vpraša Eduard.
»Ne, Tete, tvoj oče ne gre,« odgovori Mileva.
»Zakaj pa oče ne gre?« reče otrok.
Hans Albert je molčal. Pri svoji starosti je razumel, kaj pomeni ločitev. Odslej bodo oče in njegova
sinova več sto kilometrov narazen. Papa ostane v Berlinu; Hans Albert, Eduard in njuna mati se vračajo
v Zürich.
»Nas boš kmalu obiskal?« vpraša Eduard.
Prišel bo kolikor mogoče kmalu.
»Vstopi, Tete, vlak bo odpeljal!«
Mlajšemu sinu pomaga po stopnicah. Otrok ga objame okrog vratu. Njegova mama ga objame
okoli ramen. Družina se namesti v kupeju. Hans Albert in Mileva se usedeta tako, da ne gledata skozi
okno. Eduard stopi na sedež, pritisne obraz na šipo in z roko boža okno.
»Tete te čaka v Zürichu!« zakliče.
Odgovori mu z gibom roke. Vagon počasi zapušča postajo. Kupe mu izgine izpred oči. Za trenutek
nepremično obstane s pogledom prikovanim na vlak, ki odhaja.
Tete te čaka v Zürichu.