Prinesi, odnesi
Žanr | psihološki roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Rob, 2019 |
Založba | Amalietti & Amalietti |
Ključne besede | Družinski odnosi, Ljubezenski partnerji, Ločitev, Matere in hčere, Rak (medicina), Samopodoba, Samozavedanje, Samozdravljenje, Varanje, Zakonsko življenje, Ženske |
Ko se človek rešuje, mora premagati ovire.
Pino, žensko srednjih let, spoznamo, ko v huronski burji iz družinskega stanovanja v Ljubljani pobegne od moža in problematične najstniške hčere v rojstno hišo na Primorskem. Vihar divja tudi v njej: leta samozatajevanja, življenje v senci moža umetnika, hladni zakonski odnosi in težave s hčerjo terjajo korenito življenjsko spremembo. Iz strani v stran avtorica skupaj s protagonistko prodira v Pinin resnični jaz. Njena podoba se izostruje skozi prizore z možem Otonom in hčerko Gajo. Ob Pinini zgodbi spoznamo tudi zgodbo sovaščanov Dane in Jakoba in njunih družin. Oba je življenje prisililo v kruto iskrenost brez balastnih mask. V romanu se pojavljata tudi terapevta naravnega zdravljenja Klarisa in Armando. Ob slednjem se nam Pina dokončno intimno razgali. Povezovalka vseh zgodb je Gaja, Pinina hči, ki roman s pismom Dani tudi zaključi. Krezova je ustvarila psihološko poglobljen roman, v središču katerega je ženska, ki se bori sama zase, za svoj resnični jaz. Njeno resnično psihično stanje se odraža tudi na njenem telesu, zato je njen boj dvojen: psihološki in fizični. Ponovno zaživi šele takrat, ko prisluhne sama sebi in osmisli svoje življenje z davno globoko zakopano ljubeznijo – pisanjem. Pri tem pa ji stoji ob strani druga ženska, ki ji je uspelo ohraniti lucidno dojemanje odnosov, naravno pristnost in stik s samo sabo – hči Gaja. Roman o zapletenosti človekovega odnosa do samega sebe, ženski predanosti in samozatajevanju, prepletenosti duha in telesa, človeški krhkosti in moči. Bogati notranji monologi in Pinina spoznanja, zanimive življenjske zgodbe literarnih oseb, postopno in disrketno razkrivanje Pinine intime, dinamično izmenjevanje različnih pripovednih tehnik (monolog, dialogi, opisi, pismo …) in zanimivi ščepci simbolike (hišni ključ, obesek na steni, veter, ječanje vrbe …) ohranjajo bralčevo pozornost in bralni užitek od prve do zadnje strani.
Objavljeno: 26.04.2019 12:55:26
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:39:01
Pustila boš pedagoško tlako, ki ti ne jasni ne obraza in ne duše, spet boš prevajala, raziskala boš svoje korenine v kraju, kjer si nastala, naredila boš prostor za Gajo, če bo le hotela vanj, kajti drugega ji ne moreš ponuditi, v svoboden poklic te bom spravil, iz razumske in nekoristne družbene tlake te bom spravil, ko boš prevajala, se bo muza spet spremenila v zgodbarko, za katero si bila rojena, muza boš sama sebi in to bo tisti atidepresiv, na katerega bi te obsodil vsak psihiater, če bi zmogel sleči povrhnjico tvojega izmikanja /…/. Najhuje je, ker skoz misliš, jaz pa samo vem. In sem tu, v tem kraju imam nekaj besede. Jaz sem prišel v tvoj resnični dom, ti si mi samo sledila, prvič v življenju si mi samo sledila. Nehaj misliti, samo bodi, zavej se dreves in trave, vse je nekoč raslo iz tebe in vse se želi ponovno dotakniti tvojih žil, tvojega smeha, tvojega joka, tvoje čiste krvi. Še je čista. Sem tvoj notranji človek in ni me strah, samo tebe je strah, jaz sem čisto miren. In od zmeraj tvoj. In že tako dolgo čakam nate, toda nikoli nisem obupal. Tista, ki jo imam v oblasti, tudi ni nikoli obupala. Pripeljala se je v divjem vetru, ne vedoč, da sedim na sedežu za sovoznika. In sem ti. Najboljše, kar imaš. In tudi edino. (str. 87-88)