Pripeljite obtožence

Pripeljite obtožence je druga knjiga zdaj že znamenite trilogije britanske pisateljice Hilary Mantel. Zgodba, ki v ospredje postavi Thomasa Cromwella – kovačevega sina, nizkega rodu, ki se s svojo iznajdljivostjo in premetenostjo dokoplje do položaja kraljevega tajnika in postane eden najtesnejših sodelavcev, če ne celo zaupnikov, Henrika VIII – se prične v prvi knjigi Wolf Hall, nadaljuje v pričujočem delu, zaključi pa se v knjigi Zrcalo in luč, ki bo v slovenščini izšla že kmalu. Tudi za drugi del trilogije je avtorica – podobno kot za prvega – prejela prestižno nagrado booker, vse tri dele pa je v slovenščino z odličnimi prevodi prenesla Dušanka Zabukovec.

Knjiga takoj nadaljuje zgodbo prejšnjega dela, za vse, ki jim je spomin na Cromwella že nekoliko zbledel, je na prvih straneh sijajen opis omenjenega protagonista: Nihče ne ve, kod vse je bil in s kom vse se je srečal, in tega se mu prav nič ne mudi razkrivati. V kraljevi službi si nikdar ne prizanaša, pozna svojo vrednost in zasluge ter skrbi, da je nagrajen … Spretno zna napeljati vodo na svoj mlin, človeka očara ali podkupi, se mu prilizuje ali grozi … Toda kadar se mu nasmehne gospa Fortuna, jo že čaka na pragu, pripravljen, da odpre vrata ob njenem prvem plahem trkanju. Omenjene lastnosti Cromwell tudi v nadaljevanju zgodbe spretno izkorišča, a vselej obstaja možnost, da Fortuna svoje kolo zasuče tudi v drugo smer, sploh če ji pri vrtenju pomaga nepredvidljivi in muhasti kralj. To na svoji koži občuti tudi Henrikova druga žena, Anne Boleyn, ki kaj kmalu zapade v kraljevo nemilost – posledično seveda v nemilost njegove desne roke.

Kaj je razlog, da je bila knjiga tako dobro sprejeta pri bralcih in kritikih? Vsekakor dovršeni liki, pri večini njih sta v ospredju predvsem samoljubje in iskanje koristi zase, kar vsak izraža na sebi lasten način, in brezhibni dialogi, ob katerih se bralec velikokrat namuzne. Knjiga je sicer manj zajetna kot njena predhodnica, a še vedno precejšen zalogaj, imenitno vzdušje pa poskrbi za hitro obračanje strani. A najbolj v ospredju in fascinanten je prav lik Thomasa Cromwella, njegova razmišljanja, postopno spreminjanje v neusmiljenega izvrševalca kraljeve volje. Če se v prvem delu knjige v mislih velikokrat vrača v preteklost, podoživlja dogodke iz mladosti in misli na ljube umrle (Ko hiša potihne, ko vse njegove hiše potihnejo, se po stopnicah sprehajajo mrtvi.) – in kot v prvem delu trilogije vzbuja občutek skoraj pozitivnega junaka –  se v nadaljevanju spreminja v pragmatičnega in nemilostnega preganjalca kraljice in njenih domnevnih ljubimcev. Kaj se je dogajalo v resnici, sploh ni važno, kralj si je zaželel krivcev za neuspel zakon in Cromwell mu jih je, tudi zavoljo osebnega maščevanja, z veseljem dostavil. Tudi na vrhuncu svoje moči in kljub navideznemu tovarištvu s kraljem, pa je Cromwellu vseskozi jasno, da mu lahko vladar – kot že marsikomu poprej – v navalu jeze v hipu odvzame vse.

Za vse ljubitelje odlične literature – tudi za tiste, ki so o angleški zgodovini in usodi nastopajočih oseb v romanu malce bolje poučeni – je branje knjige Pripeljite obtožence in celotne trilogije prvovrstno in malodane nujno.