Pripovedi
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | avstrijska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2017 |
Založba | Beletrina |
Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
Prevod |
Jani Virk Sara Virk |
Ključne besede | Depresija (medicina), Družbeno okolje, Družinski odnosi, Samomorilnost |
Stoodstotno eksistiram le iz svojih osebnih težav.
‘Ves svet je svet izključencev, družba sama po sebi sploh ne obstaja, vsak je sam, nihče ni v prednosti,’ sporoča Thomas Bernhard, s katerim se mora v svojem bralnem nabiranju vsaj enkrat soočiti vsak resen bralec. Čeprav se omenjenega avtorja ceni zaradi mojstrskega pisateljskega daru, pa je, to je treba priznati, sledenje temnim psihičnim stanjem človeka, v njegovem primeru največkrat nevzdržnim za hrbtenično materijo človeškega fizisa, ki jih do onemoglosti (lastne in bralčeve) popisuje s kar največjo kirurško preciznostjo, vse prej kot lahkotna dejavnost. Njegovi junaki, ki v mnogih primerih nosijo avtorjeve esencialne sledi, so čudaki, telesno in duševno izčrpani izoliranci na robu blaznosti, patološko preobremenjeni s prezirom do vsega človeškega, grenko načeti od samih sebe in samodestruktivni. Živeči v surovi hladnosti (po avtorjevih navedkih) avstrijskega naroda, egoistični brezbrižnosti okolja in hromečem primitivizmu nemočno polzijo v norost brezizhodnosti. Trpeči zaradi nezmožnosti, da bi se v življenju enkrat samkrat jasno izrazili, zapadajo v prostaški molk do sveta, v samotno ječo lastnih čustev, so neprenehoma žalostni in v svoji žalosti vselej sami. In se vprašamo: ali ni molk sveta njihov (tj. avtorjev) lastni; je zamera do ljudi predvsem nemoč spremeniti samega sebe; je prezir do vsega človeškega zgolj preobleka lastnega, vase uperjenega gneva? Ali pač ne? Thomas Bernhard je še kako aktualen.
Objavljeno: 18.08.2017 08:46:43
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:33
… obstajajo ljudje, v katerih prisotnosti ni mogoče govoriti … V moji prisotnosti naj bi mu bilo težko kaj izustiti, ustraši se menda prav vsake besede, še sam ne ve, zakaj, to bi sicer lahko raziskal, a takšno naprezanje bi ga zelo verjetno vznemirilo za neko zanj čisto predolgo obdobje. Prav zdaj, na začetku šolskega leta, pod pritiskom stotin neukrotljivih gojencev, pod pritiskom vse bolj surovega letnega časa, si pač ne more dopustiti niti najmanjšega vznemirjanja. ‘Zdaj si ne dopuščam ničesar ve,’ je rekel, ‘stoodstotno eksistiram le iz svojih osebnih težav.’ Kljub temu, ali pa prav zato, ker sem sam človek, ki zanj kaže, tako se mu vsaj zdi, kar največje razumevanje, je v moji bližini vselej obsojen na to, da v najboljšem primeru, kot se je sam izrazil, trosi ‘trapaste, celo neprijetne opazke’, ja, ali pa je obsojen na absolutno molčečnost, kar mu povzroča neznanske muke. Zdaj hodiva že več tednov skupaj na sprehod, pa nisva imela še enega samega samcatega pogovora. Dejansko sva bila oba, novi vzgojitelj in jaz, stari, do tega trenutka povsem nezmožna kakršnegakoli pogovora; opazke o nenavadnih vremenskih razmerah, o barvah, o egoizmu narave, o bliskovitih ekscesih na predalpski zemeljski površini, o prebranih in neprebranih knjigah, o namerah, o nenamernosti, o katastrofalnem odporu vseh gojencev do učenja, o najinem lastnem odporu, o jedači in spancu, o resnici in laži, predvsem pa o teh s strani za to pristojnih oseb povsem zanemarjenih gozdnih poteh, po katerih hodiva, niso nikakršni pogovori.; najine opazke uničujejo najino voljo do pogovora, najine opazke, tako kot vse opazke, ki jih sam sicer imenuje ‘poskusi pomožnih slik’, nimajo s pojmom pogovora prav ničesar skupnega.