Pripovedi

… obstajajo ljudje, v katerih prisotnosti ni mogoče govoriti … V moji prisotnosti naj bi mu bilo težko kaj izustiti, ustraši se menda prav vsake besede, še sam ne ve, zakaj, to bi sicer lahko raziskal, a takšno naprezanje bi ga zelo verjetno vznemirilo za neko zanj čisto predolgo obdobje. Prav zdaj, na začetku šolskega leta, pod pritiskom stotin neukrotljivih gojencev, pod pritiskom vse bolj surovega letnega časa, si pač ne more dopustiti niti najmanjšega vznemirjanja. ‘Zdaj si ne dopuščam ničesar ve,’ je rekel, ‘stoodstotno eksistiram le iz svojih osebnih težav.’ Kljub temu, ali pa prav zato, ker sem sam človek, ki zanj kaže, tako se mu vsaj zdi, kar največje razumevanje, je v moji bližini vselej obsojen na to, da v najboljšem primeru, kot se je sam izrazil, trosi ‘trapaste, celo neprijetne opazke’, ja, ali pa je obsojen na absolutno molčečnost, kar mu povzroča neznanske muke. Zdaj hodiva že več tednov skupaj na sprehod, pa nisva imela še enega samega samcatega pogovora. Dejansko sva bila oba, novi vzgojitelj in jaz, stari, do tega trenutka povsem nezmožna kakršnegakoli pogovora; opazke o nenavadnih vremenskih razmerah, o barvah, o egoizmu narave, o bliskovitih ekscesih na predalpski zemeljski površini, o prebranih in neprebranih knjigah, o namerah, o nenamernosti, o katastrofalnem odporu vseh gojencev do učenja, o najinem lastnem odporu, o jedači in spancu, o resnici in laži, predvsem pa o teh s strani za to pristojnih oseb povsem zanemarjenih gozdnih poteh, po katerih hodiva, niso nikakršni pogovori.; najine opazke uničujejo najino voljo do pogovora, najine opazke, tako kot vse opazke, ki jih sam sicer imenuje ‘poskusi pomožnih slik’, nimajo s pojmom pogovora prav ničesar skupnega.