Prišleki

“Teden dni po tem, ko sem dobil plašč, sem se odpravil s cizo po naš mesečni obrok lesenca in drv h »Kurjavi« na Rimsko cesto … jasno, da v plašču! … Postavil sem stol k hišnim vratom in nosil kurivo v drvarnico na dvorišče … ko sem se v tretje ali četrto vrnil … na stolu … na katerega sem skrbno zložil vse svoje … ni bilo več plašča … Nisem verjel očem … šel sem pogledat v drvarnico … gor po vseh stopnicah, če sem ga kje pustil na ograji … spet za duri in na dvorišče … taka stvar požene človeka v norost! … šele potem , ko sem pregledal in otipal vse temne kote po hiši, sem si upal v delavnici z besedo na dan … Izbruhnil je orkan! Moral sem na policijo, so zahtevali doma, na drugo stran Karlovškega mostu. Zdaj … v vojni, med bombardiranjem in pokoli prijaviti krajo plašča! … saj se ti bojo koze in vsi špiceljni s podstrešij smejali … Saj to je pomenilo svojo privatno zadevico obešati na tiste, ki so brez tega imeli dela čez glavo! Mama je vztrajala. Vojna ali ne vojna … zakoni morajo delovati ne glede na pogoje … če je v knjigovodstvu napaka, je treba poklicati na odgovornost knjigovodjo, če kdo poškoduje javni spomenik, je treba vandale po glavi … nesramnega sprevodnika oglobiti, otroka, ki razbije steklenico, kaznovati … Šel sem.” (str. 487-488)