Privid utehe

Knjižničarskega kolega Marjana Rajšpa smo kot avtorja že spoznali z njegovim romanesknim prvencem Teža naslednjega jutra, sedaj pa se nam predstavlja s pesniško zbirko. V pesmih spoznamo vsebine, ki nam jih je približal že v romanu: alkoholizem, socialna izključenost, nesrečna ljubezen … Takšne teme so večno prisotne v literarnem ustvarjanju, eksistencialne krize so pač priljubljen motiv prav zaradi svoje življenjskosti, od ustvarjalca pa je odvisno, koliko posebnosti bo vsadil v neko splošnost. Marjanu Rajšpu je uspelo, da pesmi zažarijo v njemu lastni unikatnosti. V njih se okusi Tom Waits in zadiši po Zabranjenem pušenju, a aroma je svojevrstna, samosvoja. Marjanov sentiment je na strani utrujenih in obupanih, vleče ga k izgubljenim in nerazumljenim, upa na uteho, ki se vedno znova izkaže za privid. Oborožen je z ironijo, pa naj obračunava z družbo ali s samim seboj, a ni neuk, ko je potrebno grobost ublažiti z nežnostjo. V zbirki je dvaindvajset pesmi, nastalih v različnih obdobjih pesnikovega ustvarjanja, rime se izmenjujejo s prostim verzom. Konča se s prozo, kratko zgodbo o odhodu v vojsko – spet pogosto izpisana tema, a ubesedena na svojstven, rajšpovski način. Ali bi to lahko bila pesem v prozi? Ne, a ritem pisanja, tako kot ritem vlaka, ki pelje mladce k vojakom, se odlično vklaplja v verze in zaokrožuje celotno zbirko.