Prodajalci megle
Žanr | detektivski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2020 |
Založba | Litera |
Zbirka |
Piramida |
Ključne besede | Diego velazquez, Ermitaž, Korupcija, Ponarejanje, Tihotapstvo, Umetnine |
Napet detektivski roman o tihotapljenju skrivnostne slike
Galerist, nekdanji založnik Matej Vogrin, se znajde v nezavidljivi situaciji, ko dobi obvestilo iz banke o spremenjenih kreditnih pogojih za posojilo. Denar, namenjen za adaptacijo hiše, mora vrniti v treh mesecih. Doleti pa ga še ena preizkušnja, ko mu iz hiše ukradejo družinsko zapuščino, dragocene slike znanih slovenskih umetnikov. Nenavadno se zdi to, da vse kaže na vpletenost policije, ki se s primerom ne ukvarja, ampak ga želi prikriti. Kot naročeno se mu takrat ponudi priložnost za dober zaslužek in poplačilo dolgov. Kontaktira ga nekdanji angleški poslovni partner ter mu ponudi dober posel v zvezi s posredovanjem pri prodaji skrivnostne slike, ki naj bi bila neznano delo samega velikana španskega baročnega slikarstva Diega Velazqueza. To delo naj bi bilo vredno milijone, če bi se izkazalo za original. V depoju ene največjih svetovnih galerij Ermitaž naj bi ga našel arhivski delavec, sorodnik mafije iz Kazana, Matej Vogrin pa naj bi sliko poskusil nekako spraviti v Slovenijo in pridobiti strokovno mnenje španskega poznavalca, kar bi sliki dvignilo vrednost v višave. S tem, ko sprejme mamljivo ponudbo, se hitro znajde v mreži mednarodnega umetnostnega kriminala, ki se razpreda vse do gradbenih baronov, tajkunov in visoke politike. Napeto branje razkriva razsežnosti prevar in manipulacij “prodajalcev megle”.
Objavljeno: 02.06.2021 12:19:25
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:45:30
“Oprostite,” jo je nagovorila lastnica psa, “oprostite, sem slišala, da so k vam vlomili. Kaj takega! A so storilce že polovili?” Vogrinova se je obrnila k neznanki, malo presenečena – kdo vse pa to ve? – skomignila z rameni in se bridko nasmehnila: “No, no, tako hitro pa to spet ne gre, treba je preiskati kup stvari …” “Že, že,” se je živahno uprla starka, “kaj pa kombi?” Vogrinova se je zdrznila. “Kakšen kombi? O čem govorite?” Ženska je dvignila roke: “Kako, kakšen kombi? Kombi, v katerega so nalagali ukradene stvari. Saj policija ve za to!” Potem se ji je zazdelo, da mora le povedati malo več: “Moj Andrej, se pravi, študent, ki stanuje pri meni, veste, je zelo priden, je tisto noč sprehajal mojega psa pa je videl, kako iz vaše hiše nosijo stvari, zadaj, ne, iz atrija. Pa je stopil za njimi, videl kombi, v katerega so nalagali, poklical policijo in so mu rekli, da je že v redu, da vse vedo … Potlej je kombi odpeljal, policije pa od nikoder. Torej so vedeli, kdo je …” Vogrinova je obstala z odprtimi usti in izbuljenimi očmi. “Kombi, policija …” je zamrmrala. “Ne boste rekli, da nič ne veste?” je bila zdaj presenečena še pripovedovalka. (str. 27)