Projekt Lazar
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2010 |
Založba | Modrijan |
Zbirka |
Bralec |
Prevod |
Irena Duša |
Ključne besede | Anarhizem, Imigranti, Judje |
Skrivnostno popotovanje do lastnih korenin
Piše se leto 1908. Judovski mladenič Lazar Averbuch se z željo po novem začetku priseli v Ameriko, kjer skrivnostno izgubi življenje. Nekega dne potrka na vrata policijskega uslužbenca v Chicagu, ta pa ga v paniki, misleč da je anarhist in atentator, ustreli. Stoletje kasneje želi Lazarjevo skrivnostno zgodbo raziskati bosansko-ameriški pisatelj Birk, ki se s prijateljem in fotografom Roro poda na edinstveno potovanje v Vzhodno Evropo po Lazarjevih sledeh. Njuno popotovanje se sprevrže v iskanje lastnih korenin. Odpre se nam zanimiva, kompleksna in zabavna zgodba iz življenja obeh oseb, polna upanja, hrepenenja po domovini in premagovanju neskončnih meja. Roman nikakor ni lahek, je neke vrste zgodovinsko obarvana kriminalka ter socialna zgodba kot tudi potopisni roman. Avtorju je delo prineslo svetovno slavo, z njim pa se je prebil celo do ožjega izbora dveh prestižnih ameriških literarnih nagrad, do Ameriške državne nagrade za književnost in Nagrade nacionalnega združenja književnih kritikov.
Objavljeno: 21.11.2016 15:18:51
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:32:17
“Celo večnost je trajalo, da smo prečkali ukrajinsko-moldavsko mejo. Najprej smo morali iz Ukrajine, kar sploh ni bilo lahko. Morali smo se izkrcati iz avtobusa in dati dokumente ukrajinskim carinikom. Potem ko so površno pregledali lokalne dokumente ostalih potnikov, so se z vso pozornostjo posvetili najinima potnima listoma, brali so ju kot knjigi. Čez njihovo mejo verjetno že kar nekaj časa ni šel noben Američan – nobenemu od naju se ni zdelo vredno mahati z domoljubnima, a neuporabnima bosanskima potnima listoma. Rorov zdelani ameriški potni list je bil napeto branje: cariniki so ga podajali drug drugemu, spoštljivo, posebno pozornost so posvečali zamazanim žigom. Pokazali so na par strani z zapackanimi madeži, in jaz sem prevedel Rorov odgovor: nekoč ga je ujel dež. Celo jaz sem poznal ta prastari trik: pranje potnega lista, da si zakril manjkajoče vstopne žige. Ampak Ukrajinci so bili s tem dovolj zadovoljni, da so naju pustili, da greva in postaneva moldavski problem.” (str. 188)