Proleterka

Hči Johannesa H. ima petdeset let, ko jo spomini na preteklost ulovijo predvsem pri razmišljanju o očetu. Spomni se njunega križarjenja z ladjo Proleterka, na katero sta se vkrcala v Benetkah. Potovanje do Grčije in nazaj je trajalo 14 dni. Namenjeno naj bi bilo temu, da se bolje spoznata. A šestnajstletnica je ta čas izkoristila po svoje, z očetom pa ni našla stika. Tudi sicer je bil oče hladen, ne kaj dosti zgovoren in njuno druženje ter poznavanje je še naprej zaznamovala odtujenost, trpkost, sprijaznjenost, togost. Njun odnos ni imel in tudi zdaj nima značilnosti topline, radovednosti, zaupanja. Jaeggyjeva med to pripoved zanese spomine na otroštvo, hladnost družinskih odnosov, otroštvo pri babici Orsoli, ki je določala, ali bo očeta smela videti ali ne, na samoto in oddaljeno mater, ki jo je zapustila. Za mamo je ostala le glasba, zvok klavirja v spominu. Kakšna je torej odrasla pripovedovalka in kaj je ostalo v njej očetovega, kaj materinega? Potovati po spominih pripovedovalke pomeni tudi preskakovanje v času. S preskoki se zgodba sestavlja v izjemno pripoved o rodbini, katere začetnik je bil Johann Jakob pred dobrimi stotimi leti. Morda junakinja romana celo najde nikoli (po)znano toplino sočloveka. In izve do sedaj popolnoma neznana dejstva o svojem obstoju. Proleterka je prvi roman avtorice, ki je doživel prevod v slovenščino.