Prosti pad

V vojni me je bilo vedno strah in najbrž sem prav zato ostal živ in nisem izgubil razuma. Vsak dan sem se soočal z okoliščinami, ki so se mi zdele prehud zalogaj, sprejemal sem odločitve, ki so me silile v preseganje telesnih in umskih zmožnosti, zato sem skušal biti vedno zelo previden, natančen in neomahljiv … V vojni je misel na smrt stalno navzoča in vsakdo se je skuša znebiti po svoje. Nekateri jo skušajo odgnati, druge obsede in nazadnje postanejo njene žrtve, spet drugi postanejo grobi, trdi, iz sebe skušajo izvleči vse najslabše, kakor da si v mislih porajajo vse negativno in se slepijo, da s tem izničujejo moč smrti … Pri tem pa obstaja nevarnost, da se spremeniš v bedasto lutko v rokah koga drugega. Sčasoma sem se naučil, da je treba strah pred smrtjo izkoristiti, ga uporabiti kot vir, ki ga človeška narava ponudi vsakemu, ki ve, kaj naj z njim počne. Vse, zaradi česar je posameznik to, kar je, na primer vedenje, povezano z vestjo, moralo, s spoštovanjem do bližnjih, lastnosti, ki se spreminjajo glede na kulturo in vzgojo, vse to izgine ob soočenju z nagonom po preživetju. V skrajno nevarni okoliščini te vodi nagon in tako sem ravnal jaz, ne da bi se dostikrat tega v resnici zavedal. Odločitve sem sprejemal na podlagi svojega poglavitnega cilja, da si rešim kožo, vse drugo je bilo postranskega pomena.