Prva oseba množine : [resnična izpoved]
Žanr | spomini |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2005 |
Založba | Tuma |
Zbirka |
Žepna knjiga |
Prevod |
Alenka Moder Saje |
Ključne besede | bolezen, disociativna osebnostna motnja, doživljanje, duševne bolezni, duševno zdravje, psihiatrične bolnišnice, psihiatrični bolniki, psihoterapija, spolne zlorabe, svojci obolelih |
"Vajenci smo, učimo se obrti, kako biti cel"
Cameron West je uspešen poslovnež v drugi polovici tridesetih, je poročen in ima predšolskega sina. V njegovo vsakdanje življenje se nenadoma vse pogosteje začenjajo vrivati trenutki, ko sliši glasove, ko se mu zdi, da njegov jaz izstopi iz telesa, da ga vodijo zunanji glasovi in njegovo telo zasede drug človek. V procesu individualne psihoterapije prihajajo na površje potlačene otroške travme, spolne zlorabe v družini, pred katerimi se človeška duša lahko ubrani z disociacijo, popolno ločitvijo osebe od okolja in skrajno stresnega dogajanja in ustvarjenjem nadomestnih identitet, ki lahko sčasoma onemogočijo normalno delovanje človeka, vodijo v disfunkcionalnost, psihično motnjo, bolezenska stanja, trajno psihično bolezen, ki se lahko razvije v različnih starostnih obdobjih.
V prvoosebnem pričevanju o doživljanju psihične bolezni spremljamo avtorja od prvih znakov, iskanja individualne strokovne pomoči, prek soočenja z diagnozo, zanikanja in sprejemanja lastnega zdravstvenega stanja, obračunavanja s preteklostjo, skupinskih psihoterapij, psihiatrične bolnišnične obravnave in domače oskrbe. Vse to globoko poseže v medosebne družinske odnose in v zavračanje samega sebe s samopoškodovanjem, poskusi samomora, ambivalentnim odnosom do terapij. Skozi ves proces je Cameronu Westu ob strani stala žena, ki se je tudi sama vključila v psihoterapijo za svojce obolelih.
Delo je v originalu izšlo leta 1999 in prikazuje obravnavo psihiatričnih bolnikov v Združenih državah Amerike, v državah Massachusetts in Kalifornija. Delo je prvoosebna doživeta izpoved o sobivanju s psihično boleznijo, ki ni samo stvar posameznika, pač pa tudi svojcev, zdravstvenega sistema in širše družbe, v kateri so duševno oboleli in njihove družine v različnih okoljih različno družbeno stigmatizirani ali sprejeti.
Delo, ki osvetljuje delček zapletenega dogajanja v človeški duši in pričevanje o zahtevnosti in kompleksnosti sobivanja sveta zdravih in obolelih.
Objavljeno: 30.07.2024 19:40:57
Zadnja sprememba: 31.07.2024 07:28:56
Imam štiriindvajset drugih osebnosti. Rečem jim moji fantje, čeprav so nekateri ženske, vsi skupaj živimo v temle telesu. Poskušamo se pogovarjati med sabo, shajati drug z drugim, se brigati za probleme drug drugega, vendar včasih to vzame toliko energije, da koga, ki mogoče zares trpi, pustimo samega in naj se sam prebija. In če se to zgodi … če ne poskrbimo zanj, če ne držimo skupaj, imamo nazadnje resne probleme. Bodisi da telo zboli ali se rani, ali pa ne moremo narediti, kar bi kot mož in oče morali. Kadar nisem povezan s svojimi fanti, postane vse skupaj temno in lepljivo in votlo zveni, kakor vlažna jama v strašljivem gozdu. Jaz pa ne maram jam. Ne maram, da drevesa obračajo oči za mano, da se veje spremenijo v roke, kadar ne gledam. Ne, tega nikakor ne maram. Moramo ostati povezani. Šele takrat smo zunaj na toplem soncu, palme se zibljejo, srajce s kratkimi rokavi in raztopljena čokolada. To je precej lepše.
(str. 317)