Prvi kamen

Avtobiografski roman Krzysztofa Charamse Prvi kamen nosi podnaslov Jaz, gejevski duhovnik, in moj upor proti hinavščini Cerkve. Tako nam je že takoj jasno, o čem avtor piše. In piše z dušo in srcem, še prav posebej pa z ljubeznijo in za ljubezen. A ta ljubezen je drugačna od tiste, ki jo za sveto jemlje večina krščanskega in tudi ostalega sveta. Njegova ljubezen je namenjena moškemu. Eduardu. Avtor piše o tem, kako se je zavedanje o homoseksualni naravnanosti razvijalo v njem vse od otroštva, mladosti in dozorelo v resno zvezo dveh odraslih ljudi. Ljudi, ki se zavedata, da predstavljata del manjšine, ki pa zato nima nič manjših pravic od vseh ostalih ljudi na svetu. Veliko težavo pa je, vse dokler ga takoj po priznanju spolne usmerjenosti niso izobčili iz Cerkve, predstavljal avtorjev poklic. Biti krščanski duhovnik, visok predstavnik Cerkve, točneje prelat Kongregacije za nauk vere, ki skrbi za doktrino Rimskokatoliške cerkve in obenem homoseksualec, je namreč nezdružljivo, nenormalno, prepovedano. Za Cerkev, seveda. Ne pa za avtorja in podobno misleče. Ne za tiste, ki dihajo in živijo svobodno na planetu Zemlja. Charamsa tako opiše svoj osebni boj in tudi pogum, ki ga je moral zbrati, da je družini in Cerkvi priznal resnico. Ta ga sedaj zavezuje, kot pravi, da jo širi, da opozarja cel svet na krivice, ki se dogajajo “drugačnim” ljudem. V zadnjem delu romana, t.i. Post scriptumu, lahko preberemo Charamsovo izjavo ob razkritju, osebno pismo papežu Frančišku in novi manifest gejevske osvoboditve. Charamsa je osebno zavezan demokratičnim, humanističnim vrednotam, za katere si želi, da jih sčasoma sprejme tudi, še vedno njegova, katoliška Cerkev. Tako bi se lahko končalo obdobje krivic, ki so skozi leta težila homoseksualno naravnane duhovnike, pa tudi vse ostale drugače spolno usmerjene in njihove družine ter prijatelje, ki verujejo v Boga.