Prvinska govorica

V zanimivi pesniški zbirki Aleša Jelenka gre za večplastni prikaz različnih prisotnosti, razgaljenosti in večdimenzionalnosti pisanja in pišočega. “Naj se moji verzi izsušijo če ne dosežejo tebe” je izrecen namen, ki ga pesnik predaja bralcu, hkrati pa zatrjuje, da ni le pesnik, temveč “interakcija poezije in politike”, medtem ko takoj zatem spet zatrjuje, da pa le “ni tako pomemben”. Čeprav se še kako zaveda, da “brez besed ni sistema”. Pesniško zbirko razdeljujejo avtorjeve odlične vmesne grafike in pesniški ter filozofski citati. Posameznik versus družba/Preteklost versus prihodnost. Pesnik, je tisti, ki kriči. Ki je človek in nadčlovek in/ali apatični nihilist. In tisti, ki molči. Intimističen, filozofski, angažirano uporniški, kontemplativen razgaljevalec, vse to je avtor v svojih novih pesmih. Kritičen izpraševalec, ki sili k razmisleku in aludira na pisce, kot so Nietzche, SaintExcupery in drugi. Antiglobalist, ki se sprašuje o času, ki ga ni in o sodobnem človeku, ki je sprijaznjen z vsem, kar se mu godi, ki sodobnosti ne razume in sprejema, ki postaja ovca. Avtor napoveduje: “pisalo ki ga vihtim je vaša nočna mora”. Zagnan, ker je “individualnost najmočnejše orožje”. Zbirka, ki kliče po prebiranju.