Ptice dronovke = Ftice dronovke

Tretja samostojna knjiga kolumnistke in pisateljice Norme Bale prinaša deset krajših leposlovnih besedil o ženskih junakinjah iz (slovensko-avstrijskega) obmejnega oziroma zamejskega prostora, ki se jim ob »knjižno slovenskih« izvirnikih pridružujejo še prevodi v porabski slovenščini izpod prstov Dušana Mukiča. Kljub različnim imenom je nastopajoče vsaj do neke mere mogoče razumeti kot različne ubeseditve iste osebe ali vsaj osebe v istem, učiteljsko-obmejnem, položaju.

Da se na enem mestu sreča toliko velikih tem in motivov, se ne zdi slučajen preplet, ki bi bil vezan zgolj na biografsko ozadje Norme Bale (ki je tudi sama med drugim delala kot učiteljica slovenščine v Avstriji). Prvi motiv: meja med Avstrijo in Slovenijo predstavlja stik med razmeroma različnima kulturama, različnima jezikovnima skupinama, zgodovinsko gledano pa tudi mejo med ekonomsko-političnima sistemoma. Gre za šiv, na katerem se sreča potencialno nezdružljivo. Drugi motiv: zakaj je tako pogost prav motiv učiteljevanja? Poučevanje jezika je nekaj, kar to mejo briše, kar razliko zmanjšuje. Pedagogika kot taka je lahko tudi sicer razumljena kot radikalen poskus stika, kot dajanje popolnoma novih informacij in vidikov v svet. Tretji motiv: ženska (učiteljica) se lahko v okviru ospoljene družbe znajde še v posebej kočljivih situacijah. Meja kot stik znanega in neznanega lahko zanjo predstavlja novo, izdatno težavo (v Pticah dronovkah so neznane moške osebe pogosto prikazane tudi skozi prizmo potencialne nevarnosti). Hkrati meje niso nujno le meddržavne, govorimo lahko na primer tudi o meji med javnim in zasebnim, še en konflikt, v katerem se znajdejo junakinje Ptic dronovk.

Toda obenem je prav ta meja lahko tudi prevprašana in pervertirana: tako na primer v zgodbi Stejk protagonistka Anita Solaris pelje po Porabju, ki naj bi ji bilo znano, vendar se izkaže, da ji nikakor ni, dokler ne naleti na kopico mladih obritoglavcev, neznancev, ki se jih boji, toda nazadnje ji pomagajo iz zagate. Bi bilo mogoče reči, da gre za primer, ko je domače postalo tuje in tuje domače?

Prevprašana pa ni samo meja, temveč tudi vprašanje nacionalnega, tako v zgodbi Cena vrednot, kjer je veteranu vojne za Slovenijo ponujena možnost kooperacije z nekakšno kriptonacionalistično politično stranko, ta glede sodelovanja postane sumničav. Spet z drugačnim primerom pa smo soočene_i v zgodbi Nogomet, kjer osnovnošolec, ki je sin slovenskega očeta, kaže zanimanje za učenje očetovega jezika, vendar na koncu izvemo, da predvsem (ali celo izključno?) zaradi lastne hiperaktivnosti, ki jo lahko izživi pri pouku slovenščine.

Osnovno vodilo zgodb Norme Bale se tako zdi spopad z ustaljenimi pričakovanji, preigravanje lažne in realne nevarnosti, prevpraševanje meja in nacionalnega, ko na videz pomembno postane banalno in na videz banalno postane osrednjega pomena. Zdi se, da sta prostor prepleta dveh jezikov in pojem meje tako nekaj, kar prebije goli okvir nekega kraja dogajanja in namesto tega postane vseobsegajoč simbol, ki kaže različna vprašanja (tukaj je mogoče opozoriti, da nekoliko podobno učinkujejo tudi nekatera besedila avtorja iz italijanskega zamejstva Primoža Sturmana v zbirki Gorica je naša).

Pisava Norme Bale je dostopna, zgodbe, ki se začenjajo in medias res, so zelo jasno poantirane in se pogosto osrediščajo okoli osnovnega zapleta, ki mu navadno sledi tudi obrat proti koncu besedila. V tem smislu je mogoče reči, da imamo opravka z bolj ali manj pravovernimi kratkimi zgodbami, ki pa so stkane v konceptualno zasnovano kratkoprozno zbirko, s čimer dobijo dodano vrednost večje zaključene celote, ki se pretežno giba v dogajalnem prostoru Radgonskega kota, da o nastopajočih ženskah, med katerimi je najti mnogo vzporednic, niti ne govorimo. Lahko gremo še korak dlje in govorimo celo o enotni pripovedi, ki predstavlja (zelo) kratek roman?

Toda mimo Ptic dronovk – Ftic dronovk ne moremo, ne da ob tem povemo še kakšno besedo o zasnovi izdaje. Zbirka založbe Argo (ta je nadomestila založbo Franc-Franc, s čimer predstavlja enega osrednjih založniških projektov v sicer tozadevno skromni skrajni vzhodni regiji Slovenije) z imenom Med Rabo in Muro je jasno usmerjena k porabščini in tako tudi Ptice dronovke niso edina dvojezična izdaja. Gre skratka za sistematizirano izdajanje v porabskem narečju, s čimer se po eni strani tako legitimira nek obrobni jezik kot umetnosti popolnoma lasten in ne izključno za tiste primere, kjer bi specifičen jezik le krepil občutek lokalnosti ali celo domačijstva, kot je to morda običajnejše. Porabščina (ki je lahko negovorkam_cem vsaj generalizirane prekmurščine precej težko dostopna) se tudi v primeru Ptic dronovk izkaže za bogato in izrazno, omogoča pa tudi različne jezikovne lege. Po spletu okoliščin pa ji uspe še dodatno nadgraditi zgodbe Norme Bale: te se zdaj simbolično znajdejo tam nekje blizu Trdkove, pri tromeji, s čimer še dodatno razprejo pojem medkulturnega in mej(n)e(ga).