Pusti me pri miru

Argentinska pisateljica je potomka slovenskih priseljencev tretje generacije, ki se uveljavlja kot ena najboljših ustvarjalk mlade sodobne argentinske književnosti. Njen roman je navdušujoče delo o medosebnih odnosih.
Junaki romana so zapleteni v mrežo ljubezenskih težav. Na to nas pripravi že uvodni citat iz Carmine Burane na začetku knjige, ki pravi, da kjer je ljubezen, je tudi bridkost. To trpljenje je porazdeljeno med šest likov, ki so vsi nesrečni zaradi svojega ljubezenskega stanja. Louis še vedno ljubi svoje nekdanje dekle Mariano, ki je sedaj poročena z Alejandrom. Ta ljubi svojo ženo, a ona je še vedno zaljubljena v Louisa, v katerem pa se začno pojavljati tudi čustva do dolgoletnega prijatelja Blacka. Black goji do biseksualnega Louisa iskreno prijateljstvo, ki pa začne postopoma preraščati svoje platonske meje. Zdravnik Ray Copeland je tisti, katerega je Louis po nekajmesečnem razmerju zapustil in na lovu za njim ne izbira sredstev. V Louisa je zaljubljena tudi njegova prijateljica Pachu, za katero pa bolj ali manj neuspešno vzdihuje srednješolec Matias. Za vse so krivi kupidi, je zapisano na nekem mestu v knjigi.
Glavni liki so v romanu dokaj enakomerno zastopani, vendar je Louis prvi med enakimi. To pa zato, ker skoraj vsi obožujejo njega. Lous je pripadnik elitnega družbenega razreda, njegova družina je iz vrst angleškega plemstva, on pa je črna ovca te svoje družine. Njegovo uporništvo izvira iz otroštva, ki sta ga zaznamovala materin samomor in pomanjkanje očetove ljubezni. Z Mariano sta bila v destruktivnem razmerju, ki ni moglo vzdržati. Ko pa se Louis zaplete s sadističnim kirurgom Rayem, očetovim prijateljem, bi lahko rekli, da je v primerjavi z ljubeznijo do Mariane prišel z dežja pod kap. Vsi napori njega in njegovih prijateljev so sedaj osredotočeni na to, da Louis ne pade ponovno v Rayeve kremplje. Ta najprej namerava Louisu igrati nadomestnega očeta, da bi v ta pravem sprožil ljubosumje in se mu tako maščeval za mnoga ponižanja, ki mu jih je arogantni Anglež prizadel v dolgih letih njunega poznanstva. A želja po maščevanju preraste v obsedeno strast, ki jo začuti do Louisa.
O Louisu se največ govori, a beseda je največkrat dana neki drugi osebi, Louisovi prijateljici Pachu. Z njenim likom pisateljica povleče genialno potezo, saj Pachu opravi za bralca zelo hvaležno vlogo, ko prvoosebno razlaga dogodke, ki jih je prej že omenil vsevedni pripovedovalec. Njen govor se nahaja v poševnem tisku in je bralcu zelo v pomoč, saj dodatno razjasnjuje ali ponovi stvari, ki so bile že prej omenjene bežno ali pa so se izgubile v zapletenih odnosih ter v gostem slogu pisanja z mnogimi podrobnostmi. Ko Louis zapusti Raya in se nastani pri prijatelju Blacku, z njima zaživi tudi Pachu. Tako kot skoraj vse osebe v romanu Louis neznansko privlači tudi njo, v njegovi bližini se je pripravljena prilagoditi prostovoljnemu zaporu. Zaradi Louisovega paničnega strahu pred Rayem namreč vsi trije živijo v skoraj popolni izolaciji pred zunanjim svetom. Toda ali je to pripravljena potrpeti tudi takrat, ko dokončno uvidi kemijo med Louisom in Blackom ter spozna, da je odveč?
Podala sem vam le drobtinico iz velike pogače medosebnih odnosi med glavnimi liki romana. Ti so tako zapleteni, da jih je skoraj nemogoče predstaviti v kratki rubriki. Zato vas vabim, da knjigo preberete sami.