Pustolovec zmote : patetični priročnik za razumevanje priletnega alfa samca

Miha Šalehar je tokrat pod svojo sodbo, oster jezik in povečevalno steklo postavil kar samega sebe. Medtem ko se bliža Abrahamu (46), opazi, da vedno težje prenaša kilograme, razvade in znano “šaleharsko” – komentatorsko in podjetniško pozo. Pri pisanju spominov se odloči, da bo do sebe in nas brutalno iskren. To mu tudi uspe, saj ne boste brali priročnika o tem, kako je vse oh in sploh, kako se “vse da” in je vse mogoče tudi po petdesetem, ampak vas bo (generacijsko) opomnil, da je čas za vrsto stvari, ki jih “moramo prenehati”. Časi, ko smo začenjali in je bilo vse še pred nami, so namreč sedaj mimo, malo je stvari, ki jih še lahko začnemo, skoraj nič. Šalehar opravi obsežno samoanalizo, preko katere se pogovori s petletnikom v sebi, z najstnikom, sooči z ranami, hrepenenji, “napakami” kot so ločitev, vzgoja otrok ipd., potrebami kot so potreba po sprejemanju, življenjskem smislu, po objemu itd. Ob tem ugotavlja, da se življenje zgodi medtem ko si zapoljuješ te potrebe in delaš druge načrte, da je življenje tudi polno napak in nepopolnosti in da ne ve, kaj je pravzaprav normala, kaj so krivda, dobrota, bog … Nadene si zato naziv pustolovca zmote, vendar pa si to, da je zmotljiv in nepopoln, počasi tudi odpušča. Sprijaznjuje se z drugim polčasom življenja, ko je napake (paradoksalno s priznanji, ne zanikanjem), osmislil kar v knjigi za nas – druge. Pokazal nam je, da zna z besedami in da so besede pomembne, da je njegovo poslanstvo pomembno (čeprav sam dvomi), saj nas le-to pisanje, natanko v tem zgodovinskem trenutku osvobaja pritiska večne mladosti, popolnosti in nezmotljivosti. Še bolj skrivanja, kdo smo in kaj v resnici potrebujemo. Pogumno in zabavno pisanje.