Rabi Rabuni ali Zgodba o Bogu, ki je hodil v osnovno šolo
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2021 |
Založba | Družina |
Ključne besede | Alkoholizem, Jezus kristus, Osnovne šole, Prijateljstvo, Problemi, Sprejemanje, Svetovalno delo, Učenci, Učitelji |
Ko je bog stopil s svojega oblaka in prišel v šolo
Karmen Jenič (1982), sicer profesorica slovenščine, je avtorica biografije Koliko je ura? o sveti Mariji Dominiki Mazzarello in mladinskega romana Orientiraj se po soncu, za katereja je leta 2018 prejela nagrado svetlobnica. Tudi nov roman, »hudomušen in tenkočuten« kot piše na ovitku, se dogaja v odlično ji poznanem šolskem okolju. V prikazani osnovni šoli in okrog nje je zbrana pisana druščina likov, ki se vsak po svoje srečujejo s sodobnim svetom in njegovimi zahtevami. Pridruži se jim malo poseben svetovalni delavec Rabi Rabuni oziroma Jezus Kristus, ki ga je iz nebes poklicala iskrena molitev in skrb osmošolca za prijatelja. Z likom pisateljica opozori na izjemen pomen empatije in odprtosti vsakega posameznika za sočloveka, še posebej ko gre za pripravljenost odraslih, da vidijo stiske in probleme otrok. Avtorica v pripovedi igrivo uporabi biblijske prispodobe, ki so prisotne v vsakdanjem jeziku, pa se pogosto ne zavedamo več njihovega izvora. Njen Bog Sin, stkan iz evangelijskih drobcev, se tudi v sodobnem svetu mobitelov in električnih skirojev prav dobro znajde. Njegovo področje delovanja so ljudje in odnosi med njimi. Ti pa se, odkar je nazadnje imel človeško podobo, niso tako zelo spremenili. Ali bo Rabijeva ljubeča prisotnost probleme prikazanih likov osvetlila dovolj, da bi lahko v njihovo življenje prinesla potrebne spremembe?
Objavljeno: 25.10.2021 12:50:30
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:47:23
Rabi Rabuni se je skušal spomniti, kdaj je ljudi v svojem odnosu do njih razdelil po nivojih.
Kdaj jih je vrgel na različne bregove, da morajo vpiti, če se hočejo slišati. Pa se ne, ker jih voda med bregovi preglasi. Kdaj jih je zapodil na desno in na levo, da so eni in drugi tako zazrti v svojo pot, da ne vidijo cvetoče steze, ki vodi po sredini. In na kateri rastejo sončnice, ki se ne upogibajo ne na eno ne na drugo stran, ampak stegujejo svoje cvetove proti soncu.
Kdaj jih je ločil na visoke in na nizke, da se morajo visoki sklanjati in nizki stegovati, če hočejo priti skupaj. Pa se ne, ker se zdi enim in drugim to preveč ponižujoče. (str. 108)